Pojdi na vsebino

Izbrana dela Jožeta Plečnika v Ljubljani so od konca prejšnjega meseca vpisana na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine. S tem se je Plečnikova Ljubljana, ki so jo že pred tem uvrščali med najpomembnejše celostne umetnine 20. stoletja, postavila ob bok najžlahtnejši svetovni dediščini. Kot je prebrati na spletni strani Unesca, je ključni poudarek njene odličnost še zlasti v tem, da je véliki arhitekt pri ustvarjanju razumel in spoštoval potrebe in želje prebivalcev mesta, v »urbanem oblikovanju, ki se osredotoča na človeka«.

Izbor del, vpisanih na Unescov seznam, obsega sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški).

Nominacijo je pod vodstvom Ministrstva za kulturo in v koordinaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) pripravila delovna skupina strokovnjakov s področij varovanja, ohranjanja in upravljanja kulturne dediščine v sodelovanju z lastniki in upravljalci Plečnikovih del. O Plečnikovi Ljubljani smo se pogovarjali s Tomažem Štoko, umetnostnim zgodovinarjem, ki je bil koordinator nominacije.

Vpis Plečnikove Ljubljane na seznam Unescove svetovne naravne in kulturne dediščine je zagotovo izjemna novica – a izjemna so tudi Plečnikova dela; vas je vpis prijetno presenetil ali ste ga pričakovali?

Po izkušnjah drugih nominacij arhitekture 20. stoletja sem pričakoval daljši evalvacijski proces; Le Corbusierja so dvakrat zavrnili, tudi Franka Lloyda Wrighta. Pričakoval sem, da bo treba še kaj dopolniti, a smo pri evalvaciji uspeli že prvič! Ko smo maja izvedeli za to, nisem več dvomil v vpis.

S čim predvsem je Plečnikova Ljubljana prepričala odločevalce?

V nominacijskem procesu je bilo treba poudariti dela izjemne univerzalne vrednosti, takšna, ki premorejo vrednote, ki so pomembne za človeštvo in za prihodnje generacije, ter jih je treba zato varovati. Jedro nominacije je bil Plečnikov pristop k urejanju javnega prostora. Bil je povsem samosvoj, ni sledil trendom in progresivnim modernistom, kot sta bila že omenjena Le Corbusier  in Frank Lloyd Wright. Ljubljano je preoblikoval ob spoštovanju mesta, kakršno je, in potreb in želja njegovih prebivalcev. Izhajal je iz identitete mesta, upošteval je njegove številne plasti, od zgodovine do topografije ... Osredotočil se je na ljudi, na javni prostor. Razvil je mrežo ulic, trgov, parkov, mostov in javnih objektov ter jih postavil za glavne točke javnega življenja v mestu. Zdaj ugotavljamo, da je bil njegov pristop izjemno trajnosten: po meri človeka, različnih ravni njegovih potreb in želja. Modernisti, na primer, so želeli graditi na novo, Plečnik pa je prostor samo dopolnjeval. Predal se mu je in ga sprejel takšnega, kakršen je. Kar je tudi zelo lepo sporočilo ...

Pri Plečniku se tudi zdi, da že najmanjše podrobnosti pripovedujejo zgodbo ...

Res je, na zelo inteligenten način jih ustvarja in postavlja v kontekst, z njimi nagovarja in spodbuja ljudi k razmišljanju. Če pogledamo na primer Vegovo ulico – koliko zgodb premore! Tukaj so NUK, torej kultura, park, torej zelenje, razgledna terasa, ki je obenem interpretacija emonskega in srednjeveškega obzidja, pa spomenik Ilirskim provincam, s čimer je legitimiral Ljubljano kot prestolnico; bila je simbolična prestolnica Slovencev, a pred osamosvojitvijo je bila glavno mesto le v kratkem času Ilirskih provinc. In NUK, steber slovenske kulture ... Slovenci svoje mitologije nismo nikoli pisali na junakih, vojskovodjih ali krajih, temveč še zlasti na temelju jezika. Terasa kot nagovor antike in srednjega veka pa opozarja na korenine mesta. Tako lepo je povezal pomembne zgodbe v smiselno celoto.

Plečnikova Ljubljana se je že pred tem uvrščala med najpomembnejše celostne umetnine 20. stoletja; kako to, da ni do vpisa na Unescov seznam prišlo že prej?

Leta 2004 je bila opravljena raziskava, s katero so ugotavljali, kateri pomembni spomeniki niso v zadostni meri zastopani na Unescovem seznamu. Odkrili so, da je med njimi dediščina 20. stoletja. Nominacija Plečnikove Ljubljane se je sicer začela leta 2011.

Plečnikova dela, ki so bila izbrana za vpis za Unescov seznam, so tudi najprepoznavnejši deli podobe turistične Ljubljane; se pravi, da je bila že doslej najbolj poudarjena najdragocenejša Plečnikova zapuščina?

Tako je. To so tudi njegova najizrazitejša dela, ki najbolje pokažejo njegove vrednote, pa tudi ljudje so jih najbolj vzeli za svoje.

Kaj vpis na Unescov seznam svetovne dediščine prinaša Plečnikovi Ljubljani? In kaj Ljubljani kot mestu?

To je seveda veliko priznanje univerzalnosti Plečnikovega dela. Unesco je vodilna organizacija na tem področju na svetu. Obenem pa je imel zelo veliko pozitivnih učinkov že sam nominacijski proces, saj je spodbudil intenzivno delo na področju Plečnikove dediščine – od varovanja do upravljanja, interpretacije, posegov ...; zagotovil je sistemsko, trajnostno varovanje in aktualizacijo Plečnika. Poleg tega smo se med procesom tudi veliko bolj povezali vsi, ki smo kakor koli vpeti v zgodbo o njem.

Pa na ravni prepoznavnosti v svetu?

Nedvomno ima vpis na Unescov seznam tudi na tej ravni izjemen vpliv. Unesco je s tem potrdil Plečnikovo Ljubljano za svetovno dediščino, postavil jo je ob bok preostalim velikanom arhitekture. Vpis na seznam je dokaz, da je govor o velikanu svojega časa v svetovnem merilu.

Zanimivo je, kako pogosto se pri Plečniku pojavlja beseda trajnost – beseda, ki je v zadnjih desetletjih čedalje bolj v ospredju razvoja na vseh ravneh.

Plečnikov pristop k preoblikovanju Ljubljane je bil izrazito trajnosten. Recimo njegov pristop k prostoru – kot že omenjeno, ga je sprejel takšnega, kakršen je, in ga le dopolnjeval. Ni bil navdušen nad serijsko proizvodnjo, temveč je spoštoval rokodelsko tradicijo, s čimer je spodbudil razcvet obrtništva na visoki ravni, saj ga je potreboval pri svojem delu. Uporabljal je lokalne materiale ... V zdajšnjem času, ko je koncept trajnostnega razvoja v ospredju, je še zlasti aktualen in prepoznaven.

Kako pa sami dojemate Plečnika kot ustvarjalca?

Še zlasti me navdušuje njegov celostni pristop, to, kako je znal v mesto vključiti čim več ravni življenja. Ljubljana je prostor, ki je namenjen »plavanju«, temu, da se mu prepustiš, izgubljaš v njem, je fluiden. Ves čas ponuja dialog. Je prostor, ki je ustvarjen za človeka.

Turizem Ljubljana je ustvaril doživetje »Plečnikove vizije«, ki predstavljajo obiskovalcem njegove vélike projekte, ki pa niso bili uresničeni. Vam je za katerega  žal, da ga ni uspel izpeljati?

Pravzaprav se mi zdi, da so bili številni med temi projekti bolj sanje (nasmeh). Plečnik je pogosto začel ustvarjati »na veliko«, a prav to, da je znal umestiti stvari v prostor zelo nevsiljivo, intimno, ob upoštevanju okolice in uporabnikov, je njegova izjemnost, pri čemer pa so še vedno monumentalne. Meni se zdi, da je prav, da megalomanski, predimenzionirani projekti niso bili uresničeni (smeh). Pred časom sem se pogovarjal s portugalskim arhitektom, ki je sodeloval pri predvidenem velikem projektu v Ljubljani, a ga niso uresničili. Dejal je, da Ljubljana ne potrebuje takšnih projektov, da je njena vrednost prav v tem, da ni predimenzionirana, da je človeška. Lepa je že sama po sebi.

Vaš »najljubši Plečnik«: katere njegove stvaritve vas še posebno navdušujejo in navdihujejo – in zakaj?

Sam sem s Plečnikom že malce »kontaminiran« (nasmeh), a vsakič, ko se sprehodim po mestu, odkrijem kakšno novo podrobnost. Sicer mi je od nekdaj všeč Trnovski most, ki povezuje mesto in predmestje. Kot takšen je nekakšen simboličen prehod, s cerkvijo sv. Janeza Krstnika in Gradaščico, vodo, torej, pa se zdi, da je vanj vtkana ideja prehoda, ki prinaša prečiščenje. Ko se vrneš iz mesta, se prečistiš, pustiš nekaj za sabo ... Lepo bi bilo, ko bi ob potoku spet uredili peščene potke, kot jih je Plečnik. In NUK me vselej osupne: ko vstopiš v knjižnico, prideš v temo, počutiš se majhnega, z vzpenjanjem proti veliki čitalnici pa te obliva čedalje več svetlobe, in ko vstopiš vanjo, si v lepo presvetljenem, toplem prostoru, obdanem z lesom ... Iz teme v svetlobo, iz neznanja v znanje. Zanimiv mi je tudi Plečnikov odnos do stopnic. Vedno jih je ritualiziral. So nižje, tako da po njih ne moreš hiteti. Sodobne arhitekte so zanimala dvigala, Plečnika pa stopnice (nasmeh). Medtem ko so prvi razmišljali o funkcionalnosti, o tem, kako se čim hitreje premakniti od točke A do točke B, je Plečnik razmišljal, kako boš hodil in kaj boš razmišljal ob tem. Ljubljana je sicer na splošno ustvarjena za pešce!

Plečnik je sicer ustvarjal tudi drugod po Sloveniji, tudi v preostali regiji Osrednja Slovenija (poleg cerkve na Ljubljanskem barju, ki je prav tako na Unescovem seznamu). Bi lahko izpostavili katero od njegovih del, ki se vam zdijo še posebno zanimiva, v zaledju Ljubljane?

Še zlasti Kamnik, kjer je več njegovih del, med njimi Glavni trg. Mogoče še spomenik NOB v Polhovem Gradcu – po drugi svetovni vojni je izdelal veliko takšnih spomenikov in bil pomemben pri njihovem razvoju, precej arhitektov se je zgledovalo po njem.

* Največje stvaritve arhitekta Jožeta Plečnika v središču Ljubljane si je mogoče ogledati na vodenem doživetju Turizma Ljubljana »Plečnik na prvi pogled«.

Sorodne vsebine