Pojdi na vsebino

Psihologija iger in učinki igrifikacije so ene najbolj priljubljenih in iskanih rešitev na trgu, saj omogočajo visoko stopnjo vključenosti, podrobno segmentacijo in povečujejo prodajo, pojasnjujejo pri ljubljanskem podjetju Escapebox; to je v sodelovanju s Turizmom Ljubljana pripravilo eno novejših inovativnih mestnih doživetij: Zmajčkovo nenavadno popotovanje. Urbana pustolovščina nagovarja še zlasti družine z otroki, a raziskovanje mesta skozi igro razživi in zabava tudi zgolj odrasle, pravi Marko Maučec, soustanovitelj Escapeboxa.

Pogovarjali smo se pred zimskimi šolskimi počitnicami, ko so družinska doživetja, kakršno je Zmajčkovo nenavadno popotovanje, še zlasti aktualna.

Bogata zgodovina in izjemna arhitektura sta med ključnimi razlogi za obisk mest – toda otroke (samo) z njima bržkone težko navdušimo. Kako ju torej predstaviti?

Ne samo otroci, tudi odrasli raje doživljamo takšne vsebine na način, ki je čim bolj vključujoč, da smo torej aktivni raziskovalci mest, njihove zgodovine, zgodb. Igra je eden od primerov takšnega raziskovanja. Otrokom in odraslim omogoča zabavno doživetje, ki si ga bodo tudi bolj zapomnili, prav tako številne zanimivosti, zgodbe, celo letnice.

Za doživetje Turizma Ljubljana Zmajčkovo nenavadno popotovanje ste si postavili izziv: »Kako otrokom in tudi odraslim turistom na zabaven ter interaktiven način predstaviti Ljubljano in njene znamenitosti?« Kako, če ponazorite na tem konkretnem primeru?

Glavni izziv je bil, kako toliko različnih obdobij v zgodovini mesta in toliko različnih zgodb predstaviti na čim bolj  igriv, zanimiv in izobraževalen način. Tako je nastala razgibana igra po središču Ljubljane, hibrid igre lova na zaklad in sobe pobega s popotno knjigo ugank in izzivov ter zgodbo, bogato z zanimivimi kotički Ljubljane. Do teh igralce pripeljeta osrednji zemljevid in knjižica nalog s stripom in zabavnimi ilustracijami zmajčka Ljuba. Naloge rešujejo še s skrivnostnimi predmeti, ki jih prejmejo v skrinji na začetku igre. V njej je tudi predstavljena osrednja zgodba o zmajčku Ljubu, ki je prespal dva tisoč let in s tem tudi pomembno nalogo, ki bi jo moral opraviti. Zato potrebuje pomoč ljudi, ki se znajdejo v sodobnem mestu. Že sama zgodba vzbudi zanimanje, še zlasti pri družinah in otrocih. Naloge in igre so ustvarjene tako, da vključujejo vse člane skupe. Nekdo se najbolj znajde v vlogi vodje, drug pri odkrivanju skrivnih namigov mestne zgodovine, spet tretji postanejo glavni matematiki in detektivi ... Sicer pa lahko ob pomoči staršev naloge rešujejo otroci, stari od pet let naprej; od enajstega leta jih lahko rešujejo samostojno.

Igrifikacija je (tudi) v turizmu že več let priljubljen način odkrivanja zanimivosti. Lahko poveste več o njej?

Igrifikacija je po najpreprostejši razlagi uporaba igralnih zakonitosti v neigralnih kontekstih. Kako uspešna je lahko na zelo različnih ravneh življenja, dobro ponazori primer s Švedske: tam so se pred leti domislili zanimivega načina igrifikacije v vsakdanjem življenju. Na območju šole so želeli omejiti hitrost vožnje. Ustvarili so radarsko loterijo. Postavili so torej radar in vsak voznik, ki je vozil mimo njega po omejitvah, je oddal svojo glas, svojo virtualno srečko, v boben za nagradno igro. Kdor je presegel dovoljeno hitrost, je plačal kazen. Se pravi: »Če igram po pravilih, se potegujem za nagrado.« Po določenem času je eden od voznikov, ki so vozili v skladu z omejitvijo, namreč dobil denarno nagrado iz kazenskega fonda prehitrih voznikov. Z igrifikacijo, s pomočjo mehanike iger so hitrost na omenjenem območju občutno zmanjšali, se pravi, da so z njo dosegli dejanske pozitivne učinke. V Sloveniji smo sicer na področju igrifikacije v turizmu zelo inovativni. Gradovi, kopališča, muzeji in destinacije se v zadnjem času zavedajo pomembnosti tega, da obiskovalcem ne ponujajo zgolj ogleda, temveč jih postavljajo v aktivno vlogo pri raziskovanju. Tako se zabavajo, doživetje si tudi bolj zapomnijo.

Odrasli smo torej prav tako zelo dovzetni za igro?

Vsekakor. Ko smo imeli sobo pobega v središču Ljubljane, so jo pogosto obiskali odrasli, ki so prišli zaradi drugih, v skupini, in precej v dvomih, da bodo lahko uživali v igranju. A že med igro in po njej so povsem spremenili mnenje, bilo jim je super, dejali so, da bi se morali igrati pogosteje. Če smo v nekaj aktivno vključeni, če smo eden od kamenčkov mozaika, se počutimo bolje.

Kako ste torej odrasli v vašem podjetju doživljali Zmajčkovo nenavadno popotovanje, ko ste ga testirali?

Zelo smo uživali (smeh)! Res je super spoznavati zanimive, manj znane zgodbe mesta, kjer živimo, na razgiban, zabaven način.

Če se vrneva k družinam z otroki: te so že leta čedalje pomembnejši segment v turizmu; kako zanimiva zanje je po vašem mnenju Ljubljana?

Zelo zanimiva. Mesto premore za družine z otroki veliko vsebin, od številnih zelenih površin do muzejev, igralnic ... Iz lastnih izkušenj lahko tudi povem, da odrasli z iskanjem lokacij in ponudbe za otroke spoznavamo marsikaj, česar sicer ne bi, kar je super.

Katera družinska doživetja v mestu pa bi sami postavili na vrh lestvice najboljših?

Glede na starost otroka (eno leto) je na prvem mestu zagotovo živalski vrt. In narava, od parka Tivoli do potočkov in ribnikov z račkami (nasmeh). Dovolj je bazenov in igralnic, pri čemer bi izpostavil Woop!, s katerim je Ljubljana končno dobila veliko zabaviščno središče. Čez nekaj let se veselim obiska Hiše iluzij in Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu ter drugih razstav ... Ljubljana res premore več kot dovolj zanimivega za otroke – in s tem tudi za njihove starše (nasmeh).

Sorodne vsebine