Pojdi na vsebino

Naključno izberite dvesto Slovencev – vsaj eden ima na svojem dvorišču čebele, ugotavlja v članku Apiturizem v Sloveniji: trajnostno potovanje skozi domovanje srečne čebele v belgijski reviji De Morgen Magazine novinarka Eline Van Lecker. Slovenijo je obiskala z namenom spoznati tukajšnjo čebelarsko tradicijo in apiturizem, tudi v Ljubljani.

Čebelar ob čebelnjaku.

© D. Wedam

V Ljubljani nas čaka dolg sprehod, toda – počakajte! Ali ni to članek o čebelah? Eline Van Lecker hitro prežene morebitno začudenost bralcev, ki bi utegnili upogniti obrvi, češ, zakaj se sprehajamo po slovenski prestolnici, urbanem okolju, ko pa nas zanimajo čebele?

»Potrpežljivo, kritični bralec: čebelarstvo je celo sredi mesta priljubljeno prav toliko kot tek. V Ljubljani je okoli 4500 panjev, za katere, občudujoče, pogosto skrbijo mladi. Za vsakim vogalom je pisan vrt, 46 odstotkov mesta pa je še vedno čista divjina,« piše avtorica, ki ob tem dodaja, da je bila Ljubljana Zelena prestolnica Evrope 2016, kar je odtlej postalo njen zaščitni znak. »Povsod opažam kolesarske steze, sprehajalne cone in električne avtomobile. Sredi mesta je tržnica – brez odpadkov, kjer je za recikliranje odgovorno celo posebno osebje za sortiranje. Še podrobnost: tukaj lahko tudi napolnite svojo posodo za večkratno uporabo z bogatim mlekom iz avtomata.«

Kjer so čebele doma

Zahvaljujoč temu zelenemu gibanju se je v Ljubljani razcvetel tudi trend čebelarstva – z novo urbano čebelarsko turo po mestu, piše belgijska novinarka, ki je Ljubljano sicer obiskala aprila (in v članku uvodoma zapisala: »Idealno branje za priprave na 20. maj, svetovni dan čebel.«).

Turo je začela na razstavi »Kjer so čebele doma« v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je med drugim izvedela, da so imeli pred razcvetom industrije sladkorja vsi Evropejci majhen panj, v Sloveniji pa so čebele potrebovali tudi po tem, za vosek za sveče, kot zdravilo ... V muzeju je novinarka izvedela o Antonu Janši, prvem slovenskem čebelarju, o panjskih končnicah, s katerimi seznani tudi svoje bralce, pokusila je medene dobrote, izvedela več o Jožetu Plečniku, čigar žlahtna zapuščina je muzejska trgovina Lectarija (za Plečnika tudi zapiše, da je bil »nekakšen lokalni  Gaudí«).

Urbano čebelarjenje na hotelski strehi

Potem pa so se skozi goste oblake vendarle prebili prvi sončni žarki dneva in spodbudili čebele, da so razprle svoja krilca, piše novinarka. »Pohitimo na streho Hotela Park, kjer čebelari najbolj fanatičen ljubljanski urbani čebelar Gorazd Trušnovec.« Od njega je med drugim izvedela, da je Ljubljana presenetljivo bogata z biotsko raznovrstnostjo (poglejmo samo mestne griče!). »Poleg tega se stanovalce spodbuja, da imajo na svojih balkonih medovito cvetje. Naš med je celo kakovostnejši od tistega s podeželja, ker se nam ni treba ukvarjati s pesticidi.«

Novinarka se s strehe spusti s kozarcem medu in pravi: »Ne morem si predstavljati boljšega darila.«

Slovenska čebelja sestavljanka

Belgijska novinarka je v obširnem članku sicer podrobno predstavila tradicijo čebelarstva in apiterapijo, pa tudi življenje manjših kmetij na podeželju v Sloveniji, obiskala je še Bled, Medeno vas v Mozirju, Triglavski narodni park in Radovljico, »prestolnico slovenskega čebelarstva«.

Sorodne vsebine