Pojdi na vsebino

Botanični vrt v Ljubljani je najstarejša kulturna in znanstveno-izobraževalna ustanova v Sloveniji z nepretrganim delovanjem, od leta 1810. V njem je 5775 rastlinskih vrst, približno tretjina domačih, preostale so z različnih koncev Evrope in drugih celin. Zadnja leta je čedalje bolj priljubljen med obiskovalci, domačimi in tujimi. Festival zvončkov, ki je bil konec februarja, ni bil še nikoli tako dobro obiskan, pravita dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak, dolgoletni vodja in raziskovalka Botaničnega vrta. Bržkone tudi zato, ker je vrt med epidemijo postal za ljudi še dragocenejši; sogovornika tako med drugim zadovoljno opažata, da jih od obiska ne odvrne več niti slabo vreme.

Botanični vrt je bil zaprt zgolj dober mesec lani na pomlad; v drugem valu epidemije so njegove zunanje površine že ves čas odprte, kajne?

Jože Bavcon: Tako je. Le rastlinjake smo zapirali in odpirali v skladu z ukrepi za muzeje in galerije. Lani spomladi, ko je bil vrt popolnoma zaprt, so nas ljudje nenehno klicali in spraševali, kdaj ga bomo spet odprli; v času epidemije potrebujejo naravo še bolj kot sicer. Opazili smo, da so začeli obiskovati vrt tudi v slabem vremenu. Prej so prihajali samo v lepem.

Blanka Ravnjak: V slabem vremenu so nas obiskovali samo tujci. S tega vidika je epidemija prinesla lepo spremembo (nasmeh).

Jože Bavcon: Več obiskovalcev je tudi v tropskem rastlinjaku, ki so ga pred epidemijo obiskovale bolj kot ne samo šolske skupine. Teh zdaj že nekaj časa ni – so pa predstavljale kar tri četrtine vsega obiska. Poleg tega se je zelo povečal nakup tropskih rastlin, bolj kot vrtnih. Kot bi si želeli ljudje v teh časih ustvariti doma malce tropskega raja (nasmeh).

Blanka Ravnjak: Povpraševanje po tropskih rastlinah je tako veliko, da ga komaj dohajamo; ljudje kar nekaj časa čakajo nanje in nam medtem zagotavljajo, da bodo res lepo skrbeli zanje!

Menite, da se bo ta skrben odnos ljudi do rastlin, do narave obdržal tudi po epidemiji? Na spletni strani Botaničnega vrta je med drugim zapisano, da se poznavanje rastlinskega sveta vse bolj izgublja ...

Jože Bavcon: Mislim, da se bo, saj so številni ljudje v tem času odkrili kotičke v naravi, ki jih sicer verjetno ne bi. Radi odhajamo v tujino in se navdušujemo nadnjo – s čimer ni seveda nič narobe –, a obenem premalo cenimo to, kar imamo pred svojim pragom. Mogoče se je to zdaj spremenilo. Naravno bogastvo je pri nas res izjemno. Tujci ga ne morejo prehvaliti. Tudi v Ljubljani. Navdušijo jih celo cestni robovi: »Vi imate na takšnih površinah več rastlin, kot jih imajo naši urejeni vrtovi!« nam pravijo.

Blanka Ravnjak: Pa saj je res toliko rastlin že v samem središču Ljubljane, kakšna pestrost rastlinskih vrst je recimo na grajskem griču. Številnim tujcem je to, da v urbanem okolju raste toliko divje rastočih rastlin, nepredstavljivo. Marsikdo od njih nam je že dejal: »Vi ne veste, kaj imate.« Včasih mora res priti kdo iz tujine, da nam odpre oči.

Festival zvončkov je končan, vrt pa je še vedno pobeljen z njimi! (Pogovarjali smo se 8. marca, op. u.)

Jože Bavcon: Festival zvončkov bo tako dolgo, dokler bodo cveteli. Takšnega zanimanja za festival, kot smo ga doživeli letos, pa ne pomnim, tudi medijskega. Zvončki so se res lepo razcveteli in ljudje so uživali v pogledu nanje.

Blanka Ravnjak: Posedali so med njimi, jih opazovali, fotografirali ... Pripravili smo tudi igro: iskanje zvončkov v tropskem vrtu, ki je ljudi izjemno pritegnila.

Botanični vrt je izvorno kulturna in znanstveno-izobraževalna ustanova, ste del Biotehniške fakultete. Obenem ste tesno povezani s širšo javnostjo, zanjo pripravljate vodene oglede vrta, predavanja, delavnice, vključeni ste v številne projekte Mestne občine Ljubljana (MOL), povezujete se s Turizmom Ljubljana in drugimi ljubljanskimi zavodi in ustanovami ... Katere dejavnosti bi še zlasti poudarili?

Jože Bavcon: Izjemno pomembno področje našega delovanja je naravovarstvo: zagotavljanje nadomestnih rastišč za vrste, ki so v naravi ogrožene.

Blanka Ravnjak: Poleg nadomestnih rastišč v Botaničnem vrtu imamo v Ljubljani tudi večji, dva hektarja velik suhi travnik v Rojah, za Savo, kjer varujemo rastlinske vrste na njihovem rastišču. To je bogat travnik s približno 150 različnimi vrstami. Med njimi jih je precej, ki so na seznamu ogroženih vrst. Odkar (že dvajset let) upravljamo s travnikom in njegovo košnjo, se nekatere populacije povečujejo.

Jože Bavcon: Rastlinska pestrost travnika se je zelo povečala. Prva leta na njem skoraj ni bilo več mečkov, na primer, pa kukavic ... Če želimo ohraniti pisan suhi travnik, ga je treba vsaj enkrat na leto pokositi, a šele takrat, ko večina rastlin odcveti in semeni.

Blanka Ravnjak: Imamo tudi semensko banko, ki je ena od oblik varovanja rastlin. Skrbimo za semenski material rastlin, iz katerega bi v primeru izginotja rastlinske vrste v naravi vrsto vzgojili v Botaničnem vrtu in jo ponovno naselili v naravi.

Jože Bavcon: Redno sodelujemo z MOL pri urejanju zelene infrastrukture; sodelovali smo pri izboru rastlinskih vrst v mestu, poskrbeli smo za ozelenitev prenovljenih Slovenske in Gosposvetske ceste ter Dalmatinove ulice, sodelujemo tudi pri izboru rastlinskih drugod v mestu, ozaveščamo o košnji cestnih in medcestnih pasov, ki je prijazna do čebel ...

Ob omembi čebel: zdi se, da jim v vrtu namenjate precej pozornosti. Obiskovalci se lahko seznanjajo z medovitimi rastlinami, v vrtu je učni čebelnjak, pripravljate delavnice sajenja medovitih rastlin, ste del Čebelje poti v Ljubljani ...

Blanka Ravnjak: Čebele oziroma opraševanje je z vidika naravovarstva izjemno pomembno. Naš doprinos pri tem je seznanjanje z odnosom med rastlinami in opraševalci ter njegova promocija. Javnost seznanjamo z medovitimi rastlinami, pri čemer promoviramo avtohtone vrste; s tem ohranjamo tukajšnjo biodiverziteto in preprečujemo vnos tujih, potencialno škodljivih rastlinskih vrst. Z MOL smo na primer lani izvedli akcijo, s katero smo ozaveščali o košnji, prijazni čebelam. Takšne akcije so pomembne za ozaveščanje javnosti. Marsikdo se obregne ob nepokošene površine, a če ljudem razložimo, da je to v prid čebelam, prisluhnejo in razumejo.

Gospod Bavcon, vodja Botaničnega vrta ste že od sredine devetdesetih let; kako se je vrt spreminjal v dobre četrt stoletja, odkar ga vodite?

Jože Bavcon: Obiskovalcev vrt takrat skoraj ni imel. Postopoma smo s prenovo stavb in zunanjih površin ter novimi vsebinami, obenem pa tudi z lažjo dostopnostjo (Hladnikov most, parkirišče, pristanišče za ladjice, nov vhod) in promocijo spodbudili obisk. Tudi tujcev; zanje je zdaj Botanični vrt na isti ravni kot recimo Narodna galerija ali Narodni muzej – treba ga je obiskati. A to je bil dolg proces.

Botanični vrt je del zelene zgodbe Ljubljane, ki tuje turiste skoraj brez izjeme povsem očara.

Jože Bavcon: Prepričan sem, da bo ta v obdobju po epidemiji še pomembnejša, povsod po Sloveniji. Narava je naša ključna prednost.

Blanka Ravnjak: Ta je lahko že sama po sebi naš glavni turistični produkt.

Jože Bavcon: Po naših izkušnjah, ki jih imamo z obiski strokovnjakov in poznavanjem trga, ki ga pokrivamo, bi lahko naravo v Sloveniji tržili z butičnimi zgodbami, povezanimi z naravo, za visoke zneske. Za primer: že leta 1995, ko sem prevzel vodenje Botaničnega vrta, sem v eni od znanih tujih hortikulturnih revij odkril oglas za tedenski obisk Slovenije za 1500 funtov v organizaciji tuje agencije. Pred dvema letoma sva z Blanko pet dni vodila petične goste belgijskega dendrološkega društva po Sloveniji. To so torej gostje, ki lahko in so pripravljeni plačati za takšna doživetja, ki jih ponuja Slovenija. Pa če je to obisk travnikov, košnja po starem ...

Blanka Ravnjak: Pozabljamo, da je to, kar je za nas povsem običajno, za številne druge nekaj posebnega.

Že leta sodelujete s Turizmom Ljubljana, ste del njihovih doživetij. Lahko več o tem?

Blanka Ravnjak: Vključeni smo v oglede Čebelje poti, oglede mesta s kolesi, smo del nekaterih doživetij z delavnicami zasaditve medovitih rastlin, skupaj s Turizmom Ljubljana in Ljubljanskim gradom smo pripravili in uredili »Pot Fleischmannovega rebrinca«, ki povezuje grad in Botanični vrt. To je zgodba o posebni rastlinski vrsti, endemitu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem gradu, a je v naravi izumrl. Fleischmannov rebrinec je velika ljubljanska botanična posebnost.

Pred leti ste v Botaničnem vrtu v sodelovanju s Turizmom Ljubljana in BIC Ljubljana odprli čajnico Primula, ki je med obiskovalci izjemno priljubljena; da lepo zaokrožuje obisk vrta ...

Jože Bavcon: Ja, vsekakor! Tako se lahko obiskovalci v vrtu zadržijo dalj časa, obiščejo ga tudi tisti, ki ga sicer mogoče ne bi. Za nekatere je čajnica prostor za sestanke v naravi. S čajnico vrt dopolnjuje svoje poslanstvo tudi kot družabni prostor.

V vrtu vzgajate in prodajate tudi vrtnico Ljubljana, ki je eden najprepoznavnejših simbolov mesta; raste tudi v rastlinjaku Tivoli, za katerega prav tako skrbite. Kako posebna je in kakšno je zanimanje ljudi zanjo?

Blanka Ravnjak: To je mnogocvetna vrtnica, belokrem barve, zelo raščava, odporna proti boleznim. Njeni listi so gosti in bleščeči ter ostanejo pozno v jesen. Zaradi teh lastnosti je zanimanje zanjo veliko. Turizem Ljubljana skupaj z Botaničnim vrtom vsako leto pri žlahtnitelju kupi večjo količino vrtnic, ki jih nato gojimo v vrtu, dokler jih ne prevzamejo vrtci, šole in druge javne ustanove. Seveda pa jo je mogoče pri nas tudi kupiti.

Bi za konec lahko razkrila vajine najljubše kotičke v naravi v Ljubljani in njenem zaledju?

Jože Bavcon in Blanka Ravnjak: Lahko navedeva iste lokacije, saj jih skupaj proučujeva. Zagotovo grajski grič, ko cvetijo zvončki. Savske terase, kjer je naš suhi travnik. Ljubljansko barje, še zlasti, ko cvetijo logarice. Sv. Ana nad Podpeškim jezerom s čudovitim razgledom. Na klancu na Vrhniki, kjer rastejo ciklame. Velika planina, ko na njej cvetijo žafrani, telohi in številne druge rastline. Žafrani sicer prekrijejo tudi grajski grič in Golovec, celo na Streliški cesti jih je kakšno leto zelo veliko. Ali pa travniki v nekoliko višjih predelih ljubljanske občine in seveda tudi Šmarna gora ter Grmada z nekaterimi toploljubnimi rastlinskimi vrstami.

Sorodne vsebine