Ljubljana, osupljiva mešanica najboljšega

»Moj letošnji cilj je bil osem potovanj ... Slovenija je bila sedma na seznamu. Kako srečen izbor! Njena prestolnica, majhno mesto Ljubljana, je fantastična in že si želim, da bi jo znova obiskal,« uvodoma preberemo v članku Srečanje s cmočki, pivom in zmajem v Sloveniji (Ljubljani) na blogu In Johnny's Kitchen. Glede na kulinarični značaj bloga je njegov avtor, Johnny, v mestu iskal še zlasti priložnosti za spoznavanje tukajšnje gastronomije, med zajtrki, kosili in večerjami ter pokušnjami piva, vina in kave pa mu je uspelo odkriti tudi nekatere druge ljubljanske zanimivosti.

Lokal na ulici.

© Matevž Lenarčič

Mladi bloger, ki se je v Ljubljani zadržal pet dni, prostodušno priznava, da je mesto obiskal z razmeroma skromnim predznanjem – in ščepcem predsodkov (kakšnih, lahko zgolj ugibamo ob pogledu na fotografijo s čemernim žičnatim motivom). »A ko prispeš v Ljubljano, se ti zazdi, da je mesto vzelo najboljše od nekaterih drugih držav in jih premešalo v nekaj osupljivega. Ljubljano bom najbolje opisal takole: kot bi imela Češka otroka z italijanskim poštarjem, njegov avstrijski oče pa bi živel v popolni nevednosti.« In pokrajina! Johhnyja je prevzel pogled nanjo med pristajanjem na brniškem letališču: kamor koli pogledaš, se razprostirajo gozdovi in gore, med njimi se vijejo reke.

Slovenska vina so najboljša

Med svojim kulinaričnim raziskovanjem mesta je Johnny obšel najbolj znane in cenjene restavracije in šefe; iskal je (in našel) manj uveljavljene in cenovno dostopnejše restavracije, a na spletu odlično ocenjene in z okusno hrano. Navdušil ga je širok nabor piva v restavracijah in lokalih, po slovenskem vinu se mu še vedno toži: »Pojma nimate, kako odlična so slovenska vina! Z razlogom – tako so dobra, da jih izvozijo samo deset odstotkov, preostalo pa zadržijo zase!« In kava, sveže zmleta in toliko različnih vrst je je na voljo, je navdušen.

Najlepši razgled je z Nebotičnika

Med potepanji po mestu je na vodenem ogledu odkrival legendo o zmaju (»ki je bil najprej samo navadna močvirska pošast!«), povzpel se je na Ljubljanski grad, za katerega potarna, da je strmina, ki vodi do njega, precejšnja, a razgled mu je bil, pravi, bolj všeč z Nebotičnika – z njega se mesto odpre v svoji najlepši podobi, in še z gradom za povrh. Metelkova, »mali Berlin«, ga je bolj navduševala ponoči kakor podnevi, za Botanični vrt pa je zapisal: »Čeprav sem bil že v marsikaterem botaničnem vrtu, ta resnično navduši z zelo raznolikim naborom cvetlic, pa urbanimi čebelnjaki, poleg tega so mi babice v tradicionalnih oblačilih na dvorišču ponujale brezplačno hrano. Kdo bi lahko rekel ne?«

Sorodne vsebine