Pokopališče Žale

 V začetku tridesetih let so se mestne oblasti odločile tedanje pokopališče pri sv. Križu preobraziti v glavno ljubljansko pokopališče. Ko leta 1936 niso bili zadovoljni z načrti arhitekta Iva Spinčiča, je arhitekt Jože Plečnik do leta 1940 v nasprotju s tedaj običajnimi mrtvašnicami na njem zasnoval izviren kompleks mrliških vežic Žale, po katerem je kasneje dobilo ime celotno pokopališče. Pred tem v Ljubljani ni bilo mrliških vežic.

Na Žale vodi monumentalen vhod skozi slavolok z množico stebrov v dveh nadstropjih, ki simbolično ločuje mesto mrtvih od mesta živih. Nad slavolokom stoji dvojni kip Kristusa in Marije Zavetnice. Nasproti vhoda je osrednja molilnica, zasnovana po antičnem vzoru. Krasi jo baldahinski nadstrešek na štirih stebrih, namenjen javni poslovitvi od umrlega.

Mrliške vežice oziroma poslovilne kapele so zgrajene po vzorih različnih tipov zgradb , od antičnih do bizantinskih, orientalskih ali njihovih kombinacij  ter  povsem domišljijskih.  Na ta način je arhitekt poudaril idejo verske enakopravnosti. Vežice občasno zaznamujejo kipci, vdelani v njihova pročelja, opremljene so z lestenci in križi, prilagojenimi njihovim oblikam. Kompleks zaključuje zanimiva stavba mizarskih delavnic, okrašena s freskami Slavka Pengova.