To je ta, moja Ljubljana!

Odprem oči in se nasmehnem – sobota je, moj dan! Kava? Ja, a ob sobotah ne doma. Po novem sem »centrašica« (oh, kako mi je všeč ta vzdevek!) in končno vem, kakšen je občutek, ko imam vse pri roki in se mirne vesti lahko preslikam s točke A na točko B v desetih minutah.

Skočim na kolo in se najprej zapeljem do moje dnevne sobe (beri Tozd) na najboljši ruster z riževim mlekom. Prvo kavo najraje pijem sama. Usedem se ob okensko polico in jo počasi srkam. Uživam ob opazovanju mimoidočih in poslušanju tujih jezikov, ki me za hip odnesejo s sabo. V zadnjih nekaj letih se je moja Ljubljana tako zelo odprla in zacvetela. Prija mi občutek, da se ob pitju kave lahko kadar koli zapletem v pogovor z neznancem iz Amsterdama ali iz drugega konca sveta. Nikoli ne veš, na koga naletiš, mi je že kot otroku govorila mama – in res je, to mi je v mojem mestu zelo všeč!

Od domačega kruha do sveže pražene kave

Naslednja postaja – hrana. Na poti do tržnice si ob sobotah privoščim hiter postanek v pekarni Osem, kjer kupim mamljivo dišeč in meni najboljši kruh. Čez »cesto«, pri sosedu v Črnem zrnu, pa še pravo kolumbijsko kavo iz pravične trgovine, ki jo pražijo v lokalni pražarni Stow. Nato se zapeljem na tržnico, kjer si privoščim vroč kos zelenjavne pogače pri gospodu, ki jo speče dobesedno pred mano. Med grizljanjem sledim Plečnikovim arkadam in se spustim v galerijo Dobra vaga, kjer si ogledam vedno znova navdušujočo razstavo mladih slovenskih ustvarjalcev.

Oživljanje stranskih ulic

Zazvoni mi telefon. Kliče me moja dobra prijateljica Hana, ki pravi, da je končala lončarsko delavnico in da me vabi v njen atelje na čaj in ogled novih krožnikov. Hana živi in ustvarja na Pražakovi ulici. Ta del Ljubljane mi  je poleg Gornjega trga in predela za Dramo izjemno pri srcu. Navdušena sem nad oživljanjem stranskih mestnih ulic, ki so bile še nedolgo nazaj v pozabi. Lokalna scena se pri nas končno prebuja. »Počasi, vendar zagotovo,« bi rekel Tomaž iz Poletja v školjki. Ta njegov stavek me prešine vsakič znova,  ko se od Hane odpravim proti parku Tabor.

Zakaj novo, če je obnovljeno prav tako lepo?

Med potjo me razveseli misel na to, da bo naslednja sobota tista, ko bo ponovno na sporedu Garažna razprodaja. Sem velika ljubiteljica vintage stvari, zato mi tu pogosto uspe izbrskati unikaten kos, ki se je leta in leta prašil in skrival na podstrešju ali v garaži. Druga lokacija, ki ponuja stare, a obnovljene kose pohištva – njen obisk priporočam vsakomur –,  je CPU (Center ponovne uporabe). Ta mesec že vem, da bom njihova obiskovalka, saj se čas obdarovanja približuje s svetlobno hitrostjo.

Pomislim, kam bi se še lahko odpravila danes, in se spomnim na Poligon, kjer trenutno gostuje Artish market. Decembrske sobote so tam živahne in polne čudovitih izdelkov izpod slovenskih rok. Lanski december sem tukaj za očeta kupila čudovito grafiko mladega oblikovalca.

Stare plošče in remi

Na poti proti Poligonu se ves čas ustavljam, saj je mesto prelito z zlato sončno svetlobo, ki me vedno znova prevzame. Zelo rada fotografiram in tudi tokrat naletim na zanimive detajle mestne arhitekture. Mesto je v zimskem času tako magično. Piko na i pa mu doda še vonj po kuhanem vinu in cimetu, da se med potepanjem počutim kot v pravljici.

Prečkam Prešernovo cesto in naletim na prijateljico Celino, ki me povabi na klepet in prigrizek v Baziliko, ki mi je tako ljuba! Kmalu bo padel mrak in s prijatelji se dogovoriva za večerno druženje. Zadnje čase sobotne večere najraje preživljamo na toplem v prikupni kavarni Drama, kjer igramo remi in poslušamo stare plošče. Ob tem me prevzame misel, kako zelo imam rada naše mesto, in si rečem: »Oh, to je ta, moja Ljubljana!«

Avtorica zapisa je Daša Kastelic, sodelavka Turizma Ljubljana, kjer je pristojna za tuje medije; predstavnikom medijev poskuša čim bolj približati utrip Ljubljane, njeno lokalno sceno, dogajanje, gastronomijo ... Besedilo je bilo prvotno objavljeno v MESTNicah, zgodbah sodelavk in sodelavcev Mestne občine Ljubljana.