Urban Logar, vodnik Turizma Ljubljana: kako biti turist v svojem mestu

Kako naj mesto, v katerem živimo, ki smo ga vajeni in nam je vsakdanje, doživljamo kot turisti? Kot da smo v njem prvič? Še zlasti v času, ko le stežka obiščemo druga. Urban Logar, dolgoletni vodnik Turizma Ljubljana, pravi: »Kjer smo doma, po navadi hodimo po ustaljenih poteh; ko smo nekje drugje, pogosto hodimo brezciljno, vandramo. In se ves čas oziramo – navzgor.« Zato smo se z Urbanom odpravili po Ljubljani in upirali pogled kvišku. Marsikaj se nam razkrije, če ne zremo zgolj predse in v tla ... Zbrali smo nekaj zanimivih »visokih« zgodb v središču mesta, kot navdih za prihodnje sprehode po njem.

Kaj se nam razkrije, ko dvignemo pogled?

Slikovita Vurnikova hiša
Slikovita Vurnikova hiša © A. Pavan

Smo na Miklošičevi cesti. Pred eno najznamenitejših ljubljanskih stavb, ki jo morebiti vsaj ošinemo, ko hitimo mimo nje: slikovito Vurnikovo hišo. Leta 1921 jo je zgradil arhitekt Ivan Vurnik, velja pa za enega najlepših primerov arhitekture narodnega sloga. A malokdo ve, razlaga Urban, da je barvito pročelje (in prav tako okrasje dvorane v notranjosti stavbe, »v katero lahko pokukamo, če nas prijazni varnostnik spusti vanjo«) delo njegove soproge Helene Vurnik, ki je sodelovala pri moževem raziskovanju in ustvarjanju.

Poleg tega je zanimivo pogledati, v kakšni družbi je Vurnikova hiša, dodaja vodnik: nasproti nje je elegantni Grand hotel Union v secesijskem slogu, delo arhitekta Josipa Vancaša, ob njej pa na eni strani stavba v izrazito socialističnem slogu.

Kipa, ženski figuri z mošnjičkom, panjem in ščitoma, na vršnem robu stavbe Zadružne zveze
Kipa, ženski figuri z mošnjičkom, panjem in ščitoma, na vršnem robu stavbe Zadružne zveze

Pač pa je ena bližnjih zgradb, prav tako Vancaševa, znova razlog, da postojimo in se ozremo kvišku: na vršnem robu stavbe Zadružne zveze, nekdanje Ljudske posojilnice, sta kipa, ženski figuri z mošnjičkom, panjem in ščitoma, na katerih sta upodobljeni čebela in mravlja, simbola varčnosti, marljivosti in denarnega bogastva.

Preden se z Miklošičeve ceste spustimo proti Prešernovemu trgu, Urban opozori še na eno podrobnost, za katero je treba malce dvigniti pogled: »Če se ozremo nazaj proti Miklošičevemu parku, ki ga je projektiral Maks Fabiani, bodimo pozorni še na nekaj: na vseh štirih stavbah na vogalih parka so – stolpiči

Pomaknemo se na Prešernov trg; na vrhu stavbe nekdanjega Centromerkurja, ob kipu rimskega boga Merkurja, boga trgovine, obrti in blagovnega prometa, pozoren pogled odkrije – portretno skulpturo veletrgovca Feliksa Urbanca, ki je dal postaviti stavbo.

Julijin kip na Wolfovi ulici
Julijin kip na Wolfovi ulici

Čez trg stopimo proti Wolfovi ulici, kjer je više na pročelju ene od hiš Julijin kip, ki zre proti spomeniku Franceta Prešerna. Julija Primic, neuslišana Prešernova ljubezen, simbolično zre proti pesniku; a še en njen kip se skriva za ograjo na Wolfovi 6, kjer je Julija živela, pokaže Urban; pogled nanj sicer zastira ograja.

Malce se še zadržimo pri pogledu na Prešernov spomenik – oziroma na razgaljeno muzo ob pesniku. Urban namreč poišče in recitira pesem »Muza in škof – ljubljanska balada«, ki jo je neznani avtor napisal kot odgovor na ogorčenost ljubljanskega nadškofa Antona Bonaventure Jegliča ob postavitvi kipa. Takole se začenja:

Škof

Oj muza gola ti nesramna,

kaj delaš bosa vrhu kamna?

Muza

Pri miru pusti tujo stvar,

ki tebi čisto nič ni mar!

Po Wolfovi ulici se sprehodimo proti parku Zvezda in Kongresnemu trgu, do t. i. kopne osi, ki jo je zasnoval arhitekt Jože Plečnik (le tu lahko malce spustimo pogled): če se postavimo ob vremensko hišico v obliki majhnega templja na robu trga in se ozremo proti Vegovi ulici, opazimo popolno vertikalo do Napoleonovega spomenika ob Križankah, edinega spomenika Napoleonu zunaj Francije (ta spet zahteva, da malce privzdignemo pogled). Je delo kiparja Lojzeta Dolinarja po Plečnikovi zamisli.

Kip Mojzesa nad stranskim vhodom v NUK
Kip Mojzesa nad stranskim vhodom v NUK

Od tod je zgolj streljaj do (še) enega najbolj monumentalnih del vélikega arhitekta, Narodne in univerzitetne knjižnice; ustavimo se ob stranskem vhodu na Gosposki ulici, ki ga krasi mogočen kip Mojzesa (tudi ta je Dolinarjevo delo in Plečnikova zamisel); portretna glava pa zelo spominja na impresionista Riharda Jakopiča. (Mimogrede: nedaleč proč, na Krakovem, je tudi njegova rojstna hiša.)

To je zgolj nekaj zanimivih zgodb, ki se nam razkrijejo, če se po središču mesta odpravimo počasi in radovedno stegujemo vratove. Kajpak jih še veliko več …

Kaj pa najbolj pritegne pozornost obiskovalcev?

In ker pogosto spregledamo to, kar imamo pred svojim pragom, in ker nam šele obiskovalci (znova) odprejo pogled na posebnosti domačega mesta, smo Urbana vprašali, kaj je tujim turistom po njegovih izkušnjah v Ljubljani najbolj všeč. Zakaj se jim zdi tako posebna?

»Obiskovalce iz tujine najbolj navdušuje velikost mesta, to, da je zlahka obvladljivo. Številnim se zdi prav neverjetno, kako varno je, glede na to, da je prestolnica države. Še zlasti turisti iz azijskih držav so povsem prevzeti nad tem, da lahko pijemo vodo iz pipe – kot da bi jim dejal, da znamo leteti! Številni so navdušeni nad tem, da je mestno središče večinoma ravno, obenem pa so v njem in ob njem kar trije hribčki: grajski grič, Rožnik in Golovec, na katerih niso parki, temveč gozd, v katerem lahko celo srečaš divjad. Turizem Ljubljana ima v ponudbi vinsko turo, v okviru katere se lahko obišče grajski vinograd; ko smo bili s turisti na njej, sem jim med gradom in vinogradom dejal: »Ustavimo se. Če izločite šum prometa s ceste pod gričem – bi rekli, da ste v središču prestolnice neke države?« Seveda ne. Da se lahko v glavnem mestu počutijo kot sredi narave, to se jim zdi – in je – neverjetno. Pa saj se v Ljubljani skoraj ne moremo postaviti nikamor, da ne bi videli drevesa. Marsikdo ob dejstvu, da je mestno jedro zaprto za motorni promet (kar je tudi na seznamu stvari, ki navdušujejo turiste), pripomni, da ne bi bilo slabo, ko bi bilo tako tudi pri njih. Ko se na kolesarskih turah peljemo skozi park Tivoli, so tudi povsem prevzeti nad živahnim dogajanjem v njem, nad tem, kako se ljudje v njem precej družijo, je pa obenem tako zelo čist. Sicer pa imam rad kolesarske ture, saj na njih res doživimo kar se da veliko mesta in uvidimo, kako naglo se zgodi sprememba, ko zapustimo najožje mestno središče.«

In kaj spoznamo, ko odkrivamo najljubše kotičke (drugih) domačinov?

Urban, Ljubljančan, ima svoje mesto rad. Iz Španije, kjer je živel kratek čas, se je vrnil prav domotožen, pripoveduje. »Ko so me spraševali, zakaj odhajam, sem jim povedal o mestu, kjer se lahko na lep spomladanski večer usedeš ob reko in opazuješ grajsko silhueto. O mestu, ki je lepo, majhno, varno, zeleno, mesto, skozi katerega teče reka ...«

Plečnikove zapornice
Plečnikove zapornice © Matej Kastelic

Kateri pa so njegovi najljubši kotički Ljubljane? »Park Tivoli in izgubljanje na Rožniku – čudovito se mi zdi, da se lahko vedno znova nehote izgubiš na njem. Plečnikove zapornice pri Vrazovem trgu, kjer lahko sediš in poslušaš šumenje reke; lahko se sprehodiš do Fabianijevega mosta in si zapornice ogledaš še z druge strani; res lepo! Že od nekdaj rad hodim tja. Krakovo, ta čudovit del Ljubljane, skozi katerega se vedno rad sprehodim. Trnovski pristan in Špica. Skratka, zelena Ljubljana in, očitno, Ljubljanica,« se nasmehne.

Kako pa se lahko po Ljubljani sprehodimo – virtualno?

Turizem Ljubljana pripravlja virtualno doživetje mesta, ki bo obiskovalce popeljalo po mestnih trgih in ulicah, jim razkrilo kulturno-zgodovinske in naravne zanimivosti Ljubljane ter odprlo knjigo zgodb o njej. Na voljo bo bodisi kot redni bodisi kot zasebni voden ogled, za domače in tuje obiskovalce.

Nove razmere so namreč prinesle tudi jasno sporočilo: prihodnost bo čedalje bolj virtualna. Znanstveniki že govorijo o ekonomiji virtualnih izkušenj, ki bo krojila naslednje desetletje. Tudi virtualni turizem še zdaleč ni več futuristična izkušnja, temveč je naglo pristal v sedanjosti. Tehnologija pri tem ponuja številne prednosti, med njimi: nadaljnje tkanje in ohranjanje odnosov med deležniki – in z obiskovalci, potovanja omogoča tudi v času, ko so fizično skorajda nemogoča, destinacijam pa krepi prepoznavnost.