Il Picollo po študijskem obisku novinarjev FIJET objavil lep članek o parku naravnih bogastev na antičnem ljubljanskem močvirju

Po študijskem potovanju turističnih novinarjev društva FIJET – vsi prihajajo iz regije Alpe Jadran − na katerem so 24. in 25. januarja spoznavali povezano turistično ponudbo regije Osrednja Slovenije, se že vrstijo objave … Povzemamo članek novinarke Christine Favento za Il Picollo, v katerem se je osredotočila na Ljubljansko barje, kjer »ni športnih objektov, ni velikih hotelov, kazinojev ali wellness centrov, le preprosto podeželje, prepleteno z mitološko očarljivostjo«.

Novinarji so bili sproščeni, ob zvokih harmonike so celo zaplesali, še posebej pa se jih je dotaknila belina Barja. Takole je zapisala Christine Favento ...

»Črna prst, odeta v belino. Očara z močnim kontrastom, ki daje pečat prostoru črne grude, prekrite z zmrzaljo, pred vrati Ljubljane, nekaj kilometrov proti jugu. Takoj ko zapustimo ceste predmestja, že smo na barju. To je Ljubljansko barje z več kakor 150 km2 površine v Osrednjeslovenski regiji, ki je dejansko v slovenskem jeziku »ljubljansko močvirje«, saj je bilo na tem mestu stoletja močvirnato območje. Naravno območje je bilo leta 2009 zaščiteno s statusom krajinskega parka, kjer so stoječe vode in šotišča, redke vrste ptic in rastlin, pohodniške in kolesarske poti.

Prva vas, ki jo srečamo, je Črna vas, ki so ji ime dale nekdaj črne fasade hiš, obdelane so bile namreč s šoto, v njej pa je cerkev svetega Mihaela, zgrajena leta 1937 po načrtih Jožeta Plečnika, avtorja mnogih ljubljanskih znamenitosti. Kot večina tamkajšnjih stavb je tudi cerkev zgrajena na 350 dolgih stebrih, vstavljenih v mehek teren zaradi utrditve. Cerkev je v notranjosti okrašena s Plečnikovo izvirnostjo.

Poleg vasice ima človek občutek, da se bo izgubil na prostranih travnikih in gozdovih, med vodnimi tokovi in rjavimi polji. V daljavi nas pozdravlja pogled na Alpe in Triglav, ko je dan lep in jasen. Tu ni športnih objektov, ni velikih hotelov, kazinojev ali wellness centrov, le preprosto podeželje, prepleteno z mitološko očarljivostjo ...

Legenda pravi, da so barje prečkali Jazonovi argonavti, ki naj bi prav tu premagali zmaja, ki je sedaj simbol Ljubljane. Prostor je postal znan po pomembnih arheoloških najdbah: tu so našli najstarejše leseno kolo z osjo na svetu (ocenjena starost je 5.150 let), ki ga trenutno raziskujejo in restavrirajo v Meinzu v Nemčiji (predvidoma bo kolo razstavljeno v Mestnem muzeju Ljubljana v roku enega leta), in sledi prazgodovinskih naselbin, ki so od nedavno pod Unescovo zaščito (niso še urejeni za ogled).

Pot se nadaljuje preko borovnic, slapov in ostankov velikega železniškega viadukta do Borovnice, mimo cerkve sv. Lovrenca na razgledni točki, po kolesarskih poteh ob stari železniški trasi do Bistre oziroma do enega izmed sedmih izvirov Ljubljanice. Tukaj, v romantičnem, bivšem kartuzijanskem samostanu iz 13. stoletja, obkroženem s parkom in gozdovi, ki prekrivajo bližnji kraški hrib, ima sedež Tehniški muzej Slovenije. S svojimi 6.000 m2 površin in številnimi zbirkami je eden od večjih v Sloveniji: od gozdne učne poti preko sekcije lova in ribolova, kmetijskih in tekstilnih strojev, starih mlinov v kovaški delavnici, tipografske razstave do fantastične zbirke limuzin, ki so pripadale predsedniku SFRJ, Josipu Brozu Titu. Med njimi so tudi prestižni primerki pacarda iz leta 1937, darilo Stalina. V Ljubljano se vrnemo preko Vrhnike, rojstnega kraja slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, in preko vasi Vrzdenec, kjer je lokalni obrtnik, ki izdeluje harmonike, spremenil družinsko hišo v manjši etnografski muzej.«

Novinarka še posebej poudarja kulinarično plat obiska: »Na Ljubljanskem barju je veliko gostiln, kjer lahko naročite sladkovodne ribe, predvsem postrvi, ali okušate odlične kozje ali zeliščne sire. Med njimi je gostilna Bistra, ki ponuja tudi divjačinsko salamo, medeno žganje in doma pečen kruh. Izvrstni štruklji in enolončnice so doma v gostilni Pratkar, tradicionalni gostilni v Polhovem Gradcu. V tem slikovitem kraju sta tudi park in grad, kjer je sedež Telegrafskega muzeja Slovenije in zbirke, posvečene lokalni botanični posebnosti, blagajevemu volčinu.«