En izlet, dve zanimivosti: Gradiško jezero in Limbarska gora

Na Limbarsko goro, ta izjemen razglednik na pragu prestolnice, vodi več različno dolgih označenih planinskih poti z različnih izhodišč.

Razgibana nezahtevna pot

Pot, ki povede na goro z izhodišča ob Gradiškem jezeru, je med najdaljšimi (vzpona je za približno dve uri zmerne hoje), je pa lahka, le poredkoma se strmo vzpne, pa še to zgolj za kratek čas. Sicer se blago dviga in spušča, veliko je hoje po ravnem. Večinoma vodi po širokih stezah in kolovozih, po gozdu in med travnatimi senožetmi. Delček poti poteka po asfaltiranih cestah, a ni zato izlet nič manj privlačen: na cestah skoraj ni prometa (razen mogoče ob koncih tedna na zadnjem kratkem vzponu na vrh, saj se je do sem mogoče pripeljati z avtomobilom), svet, kjer so speljane ceste, je lep, zelen in odprt, sprehodimo se tudi skozi vasi. Planinski kažipoti in markacije ter majhne puščice nas ves čas dosledno vodijo do cilja (in nazaj) – tudi na številnih razpotjih in odcepih poti; če jim pozorno sledimo, se ne moremo izgubiti.

Kako do izhodišča?

Z avtoceste Ljubljana–Maribor zavijemo na izvozu za Lukovico. Na prvem križišču zavijemo levo (Prapreče), zapeljemo čez mostiček in kmalu zatem zavijemo spet levo pri prvem smerokazu za Gradiško jezero (1,7 km). Do izhodišča nas pripeljeta še dve smerni tabli za jezero. Parkiramo na urejenem makadamskem parkirišču ob jezeru, kjer je tudi velika turistično-informativna tabla z opisom zanimivosti v lukoviški občini in zemljevidom, na katerem je označena tudi pot do Limbarske gore. Za parkiriščem opazimo planinska kažipota – usmeri nas ta, ki povede proti Limbarski gori in Vinjam.

Gradiško jezero

Gradiško jezero je umetno zajezeno jezero – zgradili so ga kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje območje pred hudournimi vodami. Okoli jezera, ki počiva v zavetju gozdov, je urejena prijetna makadamska pot, dolga 4,2 kilometra, priljubljena med sprehajalci in tekači. Na nabrežjih je mogoče srečati ribiče, v toplejših mesecih pa je jezero priljubljeno tudi med veslači. Ob jezeru se vije tudi del Rokovnjaške poti, ki poteka čez vrhove okoliških hribov.

Kot je mogoče prebrati na informativni tabli, je največja značilnost (in vrednost) območja, kjer se razprostira jezero, razgiban relief: strme površine prekriva gozd, na južnih in položnejših pobočjih pa so travniki, ki jih členijo pasovi dreves, obmejki in porasle grape. Izjemna je tudi biotska raznovrstnost območja.

Limbarska gora

Konec vzpona oznani preprosta, a lepa cerkev svetega Valentina iz 18. stoletja; za njo stoji samostojno stolp, ob njej je gostilna, pred njo so otroška igrala. Ob cerkvici je klop, s katere je mogoče v jasnih dneh uživati v prelepih razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe.

Poleg božjepotne cerkve je na Limbarski gori nekoč stal tudi Limbarski grad, ki naj bi po Valvazorju dobil ime po lilijah. Prvotno cerkev so sicer sezidali leta 1667, a je kmalu zaslovela med romarji in postala premajhna. Zato so jo v prvi polovici 18. stoletja povečali. Gradnjo je vodil Gregor Maček iz Ljubljane, ki je s to baročno arhitekturno stvaritvijo požel velik uspeh.

Vrnitev v dolino

Do izhodišča se vrnemo po poti vzpona; sledimo kažipotom za Vinje (v Vinjah in naprej pa za Gradišče). Na izlet se je mogoče odpraviti v vseh letnih časih – pozimi so lahko deli poti poledeneli, zato je priporočljiva uporaba majhnih derez in pohodnih palic.