Stiški samostan – zakladnica krščanstva in dediščine patra Ašiča

Stiški cistercijanski samostan je najstarejši samostan na zdajšnjem slovenskem ozemlju in edina opatija, ki še deluje. Spada med najpomembnejše zgodovinske spomenike v Sloveniji in je pomembno versko in kulturno središče. »Vsak obiskovalec je v našem samostanu dobrodošel,« gostoljubno odpirajo svoja vrata cistercijanci, pa naj si bo to romar, ki obišče baziliko Žalostne Matere Božje, ali turist, ki ga zanimata stiška arhitektura in Muzej krščanstva na Slovenskem; marsikoga bržkone zanima tudi zeliščna lekarna znamenitega patra Simona Ašiča. Do začetka februarja pa si je mogoče v samostanu še ogledati jaslice – tokrat na temo motivov Kranjske Gore, rojstnega kraja novega stiškega opata Maksimiljana Fileja.

Začetki samostana segajo v leto 1132. Kmalu po ustanovitvi je postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Bogata samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju. V samostanu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.

Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo arhitekturno podobo; na njej so zapustile sledi romanika, gotika in barok. Ohranilo pa se je najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita znameniti križni hodnik in redovna cerkev.

V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Ponovno so ga obudili cistercijani (ti so pripadniki reformiranega benediktinskega življenja, red pa je dobil ime po prvi in matični opatiji v kraju Citeaux – latinsko: Cistercium – v Franciji) leta 1898. Odtlej nemoteno deluje.

Vrata samostana so obiskovalcem odprta vsak dan od 8. do 12. ure in od 14. do 17. ure. Brez organiziranega vodstva si je mogoče ogledati samostansko dvorišče in baziliko iz 12. stoletja. Za ogled križnega hodnika ali odprtega dela samostana ter bazilike se je treba dogovoriti v Muzeju krščanstva na Slovenskem ali s katerim od menihov.

Sakralni zakladi v muzeju krščanstva

Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. V njem sta na ogled stalni razstavi: Zgodovina krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, čez leto pa so v njem tudi občasne razstave.

Muzej odkriva številne sakralne zaklade. V njem so med drugim na ogled Čudodelni škofjeloški Praški Jezušček, Beneški procesijski križ, avtoportret misijonarja Friderika I. Barage, vitraj Janeza Ljubljanskega ...

Za samostojne obiskovalce je muzej v tem času (in do konca maja) odprt od torka do sobote ob 10., 12., 14. in 16. uri, ob nedeljah pa ob 14. in 16. uri.

Zeliščna lekarna patra Ašiča

Pater Simon Ašič je bil že za časa svojega življenja (1906–1992) najbolj poznan stiški menih. Z veliko dobrote in potrpežljivosti je obiskovalcem razdajal svoje zeliščarsko znanje, ki si ga je pridobil s praktičnimi izkušnjami in z zajetno strokovno literaturo.

Zanimanje ljudi za čaje, čajne mešanice in različne naravne zdravilne pripomočke patra Simona Ašiča po njegovi smrti še zdaleč ni zamrlo. Nenehno povpraševanje po njegovih zdravilih je stiški samostan spodbudilo, da je v začetku devetdesetih let ustanovilo svoje podjetje za pripravo in prodajo čajev in drugih zeliščnih pripravkov po preizkušenih receptih pokojnega patra.

Zeliščna lekarna je odprta od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure, ob sobotah od 8. do 13. ure.

Cvinger in Rimski miljnik

V bližini samostana si lahko obiskovalci ogledajo še dve zanimivosti: železnodobno arheološko najdišče Cvinger in Rimski miljnik.

Prazgodovinsko naselje z domačim ledinskim imenom Cvinger leži na nizkem gorskem hrbtu nad Virom pri Stični. Po površini meri kar 21 hektarjev, dolgo je 800 metrov in široko do 400 metrov. Obdano je z obzidjem, ki je razpoznavno kot mogočen, do šest metrov visok nasip ali kot izrazita terasa. Še zdaj je skoraj povsod dobro vidno. Prečni zid, ki je nekaj stoletij mlajši od obodnega, deli naselje v gozdnati in močno zakraseli severni del (Mali Boršt) ter obdelani južni zložnejši del, z njivami in travniki.

V središču Ivančne Gorice pa je Rimski miljnik, ki je označeval cestne razdalje v rimskih časih; v 16. stoletju ga je dal stiški opat nadgraditi z upodobitvijo štirih svetnikov.