Kako sta Jože Plečnik in Fran Saleški Finžgar zavrnila pravilo sosedske ograje

Ste vedeli, da je bil znameniti arhitekt Jože Plečnik zelo občutljiv za krivice in da se je za strogim profesorskim pogledom skrival ljubezniv značaj? Ali da je zavrnil postavitev ograje med svojim vrtom in sosedovim, češ da naj se imamo ljudje radi, namesto da se ograjujemo? Da Ljubljane, ko se je preselil vanjo, ni kaj prida maral? Da je oboževal dolge sprehode – a zgolj v posebnih čevljih brez vezalk? Da nad zdravniki ni bil preveč navdušen, zato pa toliko bolj nad močjo naravnih metod, kot je denimo knajpanje?

Ob skorajšnji 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika (rodil se je 23. januarja 1872) smo se pogovarjali z Ano Porok, kustosinjo v Plečnikovi hiši, kjer je arhitekt živel od leta 1921 do svoje smrti leta 1957. Prosili smo jo za vpogled v zgodbe v senci mojstrovega dela – od večjih do manjših, morebiti na pogled skoraj neznatnih, ki so praviloma vselej v senci njegovega izjemnega dela, pa vendarle ustvarjajo celovitejšo sliko o tem izjemnem človeku.

Mojster s svojim ljubljenim kužkom Sivkom (fotografija iz Plečnikove hiše)
Mojster s svojim ljubljenim kužkom Sivkom (fotografija iz Plečnikove hiše)

Peter Krečič, avtor knjige Plečnik – Živeti za popolnost, je v intervjuju za Delo pred časom dejal, da je bil véliki arhitekt vselej čuteč do trpečih ljudi, da je številnim pomagal v stiski ...

Plečnik je bil zelo občutljiv za krivice. Študentom je recimo dejal, naj zavrnejo delo, če bo naročnik od njih zahteval, naj služinčad nastanijo v kakšno vlažno klet, kajti trdil je, da si vsakdo zasluži dostojno življenje. Spoštoval je vsakršno delo. Rad je šel do obrtnikov in se živahno zanimal zanje in njihovo delo. Znan je njegov izrek: »Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.« Prejemal je profesorsko plačo, ki mu je zadoščala, za preostalo delo, tudi ustvarjanje v Ljubljani, ni prejemal plačila. Je pa skrbel za študente, še zlasti za revnejše, ki jim je menda tudi kdaj daroval od svoje plače. Ali pa jim je poskušal najti plačano delo. Podarjal jim je predmete, ki so jih potrebovali pri študiju, a si jih niso mogli privoščiti ...

»Rad je govoril o svojem delu, ne ker je bilo njegovo, pač pa zato, ker je bilo delo: o sebi pa ni maral govoriti, o sebi se s prijatelji ni pogovarjal, tudi pisati o tem ni dovolil. In vendar je rad imel družbo, čeprav je bil po svojem v bistvu samotar,« je zapisal Ciril Zlobec ob njegovi smrti. Kako samotarski in kako družaben je bil?

V javnosti je dajal vtis bolj zadržanega gospoda, a v svoji ozki, domačni družbi se je razživel, bil hudomušen ... Pred javnostjo je vzdrževal videz strogega, nedostopnega profesorja, čeprav menim, da takšen v resnici sploh ni bil. Tudi njegovi študenti se ga spominjajo kot ljubeznivega človeka, imenoval jih je tudi dragec ali dragica (nasmeh).

Zelo lep odnos je imel tudi s svojo dolgoletno gospodinjo Uršo Luzar, kajne?

Plečnik je pred njo imel veliko različnih gospodinj, ona pa je bila pri njem 26 let, do njegove smrti. Očitno sta se zelo lepo razumela. In Plečnik ji je tako lepo dejal: »Brez gospodinje ni pravega doma. A gospodinja od gospodinje se strašno razlikuje. Vi, Urška, ste pa zares taprava.« V nekem intervjuju je dejala, da so se njegovi znanci pogosto šalili, ali se ne bosta poročila? A je dejala, da ni bilo med njima nikoli nič in da je bil Plečnik globoko veren in dostojanstven mož. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki je bil duhovnik v trnovski cerkvi in Plečnikov sosed ter dober prijatelj, ga je sicer kdaj zbodel, češ naj pride ob deseti uri k maši, saj je tam toliko lepih deklet (smeh)!

Pisec znamenitega dela Pod svobodnim soncem in Plečnik delita tudi zanimivo sosedsko zgodbo, prav nič značilno pregovorno slovensko ...

Res je. Finžgar je bil na Trnovem župnik od leta 1918, Plečnik pa se je preselil sem iz Prage leta 1921. Šel se je predstavit svojemu sosedu. Med zemljiščema, vrtovoma, je bila lesena ograja, že v precej slabem stanju, in Finžgar je Plečnika vprašal, če bo postavil novo. A Plečnik mu je odvrnil, da med dobrimi sosedi niso potrebne ograje, da bodimo ljudje in se imejmo radi. Tako nista postavila nove ograje, temveč sta zasadila grmičevje, ki ga je bilo mogoče prehajati. Postala sta dobra prijatelja in skupaj izpeljala tudi več projektov, med njimi začetek gradnje cerkve sv. Mihaela na Ljubljanskem barju in znano pravljico Makalonca.

Je res, da Plečnik po vrnitvi v Ljubljano te ni preveč maral?

Po vrnitvi naj bi hodil s Trnovega v središče mesta raje ob mraku ali ponoči, da mu ni bilo treba doživljati mesta, ki mu sprva ni bilo všeč; motile naj bi ga še zlasti stavbe v neo-slogih, ki so nastale po velikem ljubljanskem potresu. To se je pozneje, ko je začel Ljubljano spreminjati po svoje, spremenilo. (Urška Luzar je dejala, da je Plečnik o Ljubljani pripovedoval kot o »najlepši stvari«, op. p.) Si pa ni želel živeti v središču mesta, temveč na podeželju, kar je Trnovo takrat tudi bilo.

Znani so njegovi dolgi in številni sprehodi s Trnovega v središče mesta ...

Štefletni čevlji za hojo
Štefletni čevlji za hojo

Bil je velik ljubitelj hoje. Ni pa maral avtomobilov. In motorjev. Hrupa, ki ga ustvarjajo. Njegov nečak Karel Matkovič je pripovedoval, da je bil njegov stric Jože zelo alergičen na njegov motor. Ko se je pripeljal na obisk na Trnovo z motorjem, ga je moral ugasniti kakšni dve ulici pred Plečnikovo hišo. Je pa imel Plečnik za hojo posebne – štefletne čevlje; to so usnjeni čevlji do gležnjev in brez vezalk (nikoli ni imel čevljev z vezalkami), ki so zelo primerni za hojo; v Plečnikovi hiši imamo ohranjenih nekaj parov teh čevljev. (Repliko znamenitih Plečnikovih čevljev je pred časom izdelal Alojz Karner iz Žirov in so tudi na prodaj, op. p.)

Kaj še pripovedujejo predmeti, ki jih hranite?

Majhna džezva s podaljšanim ročajem, s katero si je Plečnik kuhal turško kavo
Majhna džezva s podaljšanim ročajem, s katero si je Plečnik kuhal turško kavo

Velik pocinkan pladenj z desetcentimetrskim robom je bil namenjen knajpanju, saj naj bi bilo to dobro za cirkulacijo krvi; na splošno naj Plečnik ne bi preveč maral zdravnikov in naj bi se poskušal zdraviti sam, z naravnimi metodami in zelišči. Pa recimo majhna džezva s podaljšanim ročajem. Plečnik je bil ljubitelj turške kave (pa tudi kajenje je bilo njegova velika razvada že od mladih let – najraje je kadil delavske cigarete Drava). Tako je ročaj majhne džezve, v kateri si je kuhal kavo samo zase, precej podaljšal, ker se je kratek med kuhanjem preveč segrel. Ali teniška žogica, s katero se je igral s svojim kužkom Sivkom; to, da jo je obdržal tudi po tem, ko je psiček med drugo svetovno vojno umrl, kaže, kako zelo je bil navezan nanj. Plečnik je na splošno imel zelo rad živali. In naravo. Pa njegov znameniti črn klobuk. Takrat so v vršni del klobukov po navadi z roko naredili udrtino – Plečnik pa je nosil okrogel klobuk. Njegovi študenti so ga posnemali in nosili takšne klobuke, prav tako črne hlače, črn površnik in belo srajco, kot je bil Plečnik po navadi oblečen.