Po sledeh višnjanskega polža: iz Višnje Gore na Polževo

Prostrani gozdovi in cvetoči travniki, prijetni kolovozi, lepi razgledi in kulturno-zgodovinska dediščina – tako najbolje strnemo opis pohodniškega izleta iz Višnje Gore na Kriško-polževsko planoto. Poleg planinskih označb nas med vzponom vodijo tudi smerokazi Jurčičeve poti in table Učne poti po sledeh višnjanskega polža, za (skorajda) krožen potep pa moramo vodenje deloma prepustiti kar poti sami: sprva odlično sledljivemu poljskemu kolovozu, zatem pa še samotni lokalni cesti, ki povezuje zaselke nad Višnjo Goro.

Višnja Gora, slikovito mestece na holmu v zaledju Ljubljane, je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z ohranjenim obzidjem in stražnim stolpom. Zaradi izjemne strateške lege in uspešne obrambe pred turško nevarnostjo je dobila mestne pravice že leta 1478.

Legenda o višnjanskem polžu

Polž, višnjanski simbol; večje in manjše polžje skulpture je najti skorajda pri vsaki hiši na območju Višnje Gore
Polž, višnjanski simbol; večje in manjše polžje skulpture je najti skorajda pri vsaki hiši na območju Višnje Gore

Takoj ob prihodu v mestece, ki ga je večini slovenskih bralcev že v mladosti približal pisatelj Josip Jurčič (rojen na bližnji Muljavi), nas pozdravi višnjanski simbol: polž. Po legendi so tukajšnji grofje davno tega rešili pred smrtjo mladega beneškega plemiča. Žena beneškega doža jim je v znak hvaležnosti poklonila pozlačeno in z diamanti okrašeno polžjo hišico, ki so jo grofje podarili mestu. Mestni veljaki so vanjo ob slovesnostih natakali vino in z njo nazdravljali. A dragoceni polž je kmalu izginil neznano kam, zato so meščani naročili novega in ga priklenili na verigo. Pa se je tudi za njim izgubila vsaka sled, ostala je le legenda ... Kako zelo so Višnjani ponotranjili to počasno, a vztrajno žival kot svoj simbol, dokazuje tudi to, da je večje in manjše polžje skulpture najti skorajda pri vsaki hiši na območju Višnje Gore.

Čebelarska tradicija

Ob parkirišču stoji ličen čebelnjak; tukajšnji kraji imajo namreč dolgo tradicijo čebelarjenja
Ob parkirišču stoji ličen čebelnjak; tukajšnji kraji imajo namreč dolgo tradicijo čebelarjenja

Nad slikovitim starim jedrom je urejeno parkirišče, ob katerem je čebelnjak, posvečen kranjski čebeli. V gradu Podsmreka pri Višnji Gori je namreč živel Emil Rothschütz (1836–1909), ki je veljal za enega najpomembnejših evropskih čebelarskih strokovnjakov svojega časa.

Med vzponom hodimo po označeni planinski poti in Jurčičevi poti
Med vzponom hodimo po označeni planinski poti in Jurčičevi poti

Mimo čebelnjaka, okoli katerega v teh dneh glasno brenči, se vzpnemo po stopnicah do ceste, kjer na drugi strani opazimo oznako za Jurčičevo pot in planinski smerokaz za Stari grad in Polževo. Na poti lahko namreč obiščemo tudi razvaline gradu, ki je bil v 11. stoletju prebivališče grofov Višnjegorskih. Od trinadstropnega obrambnega stolpa in dvonadstropnega palacija z drugimi stavbami, ki jih je obdajalo renesančno obzidje s stolpi, je še najbolj ohranjena razvalina romanskega stolpa, je mogoče prebrati na informativni tabli o gradu.

Grajske ostaline

Ostaline Starega gradu
Ostaline Starega gradu

Mimo hiš stopimo v gozd, kjer se začenja tudi učna pot (na njej je šestindvajset tabel, ki nas seznanjajo s pestrostjo tukajšnjih drevesnih vrst). Po široki gozdni stezi se vzpenjamo do smerokaza za Stari grad; za ogled njegovih ruševin naredimo manjši »obvoz« in se nato vrnemo na označeno pot.

Čez čas nas oznake privedejo do asfaltne ceste in povedejo proti Pristavi, zaselku na Polževem. Stopamo med travniki in hišami, dokler se znova ne znajdemo v gozdu, na širokem makadamu.

Hodimo skorajda po ravnem, tudi potem, ko se svet znova odpre in nas obdajo prostrani travniki, posejani s cvetjem. Prispeli smo v naslednji zaselek: Zavrtače. Ljubitelji ptic se lahko tukaj seznanijo z ornitološko pestrostjo na tem območju – ali, kot je zapisano na informativni tabli, o »Ptičjem raju v Zavrtačah«.

Cerkev, ki je hotela biti na vrhu

Hotel Polževo, nad katerim je urejeno istoimensko smučišče
Hotel Polževo, nad katerim je urejeno istoimensko smučišče

Hodimo po cesti in mimo hiš, med travniki, planinski smerokaz pa nas kmalu seznani, da je do Polževega samo še deset minut – prijetne hoje po travniku, gozdu in zatem še malce po cesti, od koder že ugledamo Hotel Polževo (odprt je vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih in torkih). Nad njim je smučišče, po katerem se vzpnemo še do poznogotske cerkve sv. Duha. Po legendi so jo začeli najprej graditi v vasi, a kar so sezidali podnevi, je bilo ponoči prenešeno na vrh hriba. Zato so jo naposled zgradili tam, kjer stoji še dandanes.

Cerkev sv. Duha oznanja konec vzpona
Cerkev sv. Duha oznanja konec vzpona

In to je tudi konec vzpona, na 630 metrih nadmorske višine; podatki za lego Višnje Gore se razlikujejo – Wikipedia ji denimo prisoja 358 metrov, resda pa začenjamo hoditi malce više v mestu –, tako da premagamo okoli 260 metrov višinske razlike, v približno uri in pol.

Nazaj proti Novi vasi

Lahko bi se vrnili po isti poti, a lepša je krožna, ki nas popelje še skozi Novo vas in Kriško vas nazaj v Pristavo. Na začetku so nam še v pomoč planinske markacije (četudi jih ni prav veliko), nato se končajo, a pot je tudi naprej izjemno dobro sledljiva in prijetna za hojo.

Od cerkve se vrnemo na vrh smučišča (še prej opazimo planinske označbe za Muljavo, kamor se nadaljuje Jurčičeva pot; tukaj pa se tudi konča učna pot) in nadaljujemo v gozd po ožji stezi (na levi, če zremo proti hotelu). Prečimo manjši travnik sredi gozda, zatem pa se spet potopimo pod drevesne krošnje in po udobnem kolovozu (ves čas se držimo desno) dospemo v Novo vas; malce pred njo se svet znova odpre in hodimo med travniki in polji na robu gozda.

Cvetoči travniki in razgledi na Alpe

Razgledna pot nazaj na izhodišče
Razgledna pot nazaj na izhodišče

Ko dosežemo cesto, uzremo na drugi strani še zadnjo planinsko markacijo, naša pot pa zavije levo, do konca asfalta, kjer nas povede desno na poljski kolovoz. Hodimo naravnost, držimo se desne, hodimo med travniki in sadovnjaki in polji, na robu gozda ... Na poti se nam odpirajo razgledi na Julijske Alpe s Triglavom, pa na Kamniško-Savinjske Alpe, vidimo Krim, tudi do Snežnika seže pogled, če je vreme jasno. Kolovoz je izjemno prijeten za hojo, stopamo bodisi po ravnem ali se zgolj blago spušča. Spremlja nas pisano travniško cvetje, od ivanjščic do travniške kadulje pa arnike, celo turški nagelj najdemo, pa materino dušico ...

Ko prispemo v Kriško vas, se kolovoz konča. Vzpnemo se desno v vas (bodimo pozorni tudi na gotsko cerkev sv. Lenarta, ki jo opazimo na desni, za hišami). Kmalu čez cesto na desni ugledamo gasilski dom, mimo katerega stopimo proti Pristavi. Hodimo po asfaltirani cesti, a je, kot vse druge, po katerih nas pelje potep, neprometna in zato varna – in prijetna, saj smo tudi tukaj obdani s prostranimi travniki in polji.

V Višnjo Goro po že znani poti

V Pristavi pa smo že na znanem terenu. Od tod je do Višnje Gore še slabe pol ure hoda. Če se nam ne mudi, si vzemimo čas še za sprehod po starem mestnem jedru.

Pot je dolga okoli deset kilometrov, prehodimo jo v okoli dveh urah in pol; koliko potrebujemo zanjo z vsemi postanki, pa je kajpak odvisno od vsakega izletnika. A škoda bi jo bilo le »preleteti« ...