Pojdi na vsebino

»Pri nas je lepo, kajne?« vpraša domačin z obronkov gozdnatega grebena nad Križevsko vasjo, ki spokojno počiva v objemu prostranih gozdov in travnikov v zaledju Ljubljane. Samo pritrdimo lahko: res je lepo. In kaj drugega bi lahko tako dejali o pohodniškem potepu po grebenu med vrhovoma Cicelj in Murovica? Vodijo nas prijetne gozdne steze in široke ceste v vaseh, ki se vijejo med travniki z razgledom na razgibano okoliško pokrajino.

»Čeprav občina Dol pri Ljubljani ne spada med največje občine v Sloveniji, je bogata s številnimi znamenitostmi, privlačnimi predvsem za tiste, ki iščejo mir, radi odkrivajo svoje kotičke in cenijo naravno in kulturno dediščino. Bogastvo vsega je v varnih rokah gostoljubnih domačinov, ki obiskovalce sprejmejo s toplim nasmehom in radodarnimi rokami.« Opis na spletni strani občine Dol pri Ljubljani lepo povzame natanko to, kar tod doživi obiskovalec.

Proti Križevski vasi (584 metrov) se malce naprej od Dola pri Ljubljani, na Dolskem, z regionalne ceste Ljubljana–Litija odcepi in kmalu vzpne vijugava cesta. Križevska vas je izhodišče za vzpon na Cicelj (836 metrov – približno 45 minut) in na Murovico (743 metrov – prav tako približno 45 minut).

Naš tokratni predlog pa je krožni izlet: Križevska vas–Velika vas–Cicelj–Murovica–Križevska vas.

Strm vzpon na Cicelj

Parkirati je mogoče malce pred Križevsko vasjo na večjem makadamu ob cesti v Zagorici v bližini rojstne hiše znamenitega matematika Jurija Vege (kjer je urejen tudi manjši muzej za obiskovalce). Nad nami se vije gozdnat greben, na katerega se vzpnemo po označeni planinski poti iz sosednje Velike vasi.

Do tja se sprehodimo po sprva asfaltirani (neprometni) cesti, mimo cerkvice Sv. Križa, zatem pa po makadamski cesti, med travniki in gozdovi, z razgledom na hribovje na drugi strani Save.

V Veliki vasi se vzpnemo do gasilskega doma, od tod pa levo v gozd, kjer opazimo tudi planinsko markacijo.

Začetni kolovoz se kmalu spremeni v ozko in zelo strmo stezico, ki vijuga po gozdnem pobočju. To je edini strmejši del na turi; ko stopimo na greben, se steza zravna in nas kmalu pripelje (desno) do Ciclja. Na vrhu sta klop in vpisna knjiga, v razgledu pa z njega ne uživamo, saj ga zastirajo bogate gozdne krošnje. Je pa zato toliko prijetnejše doživetje gozda, v katerem se v teh dneh svetlikajo svetlozeleni listi prevladujočih bukev.

Zložno proti Murovici

Vrnemo se po poti, po kateri smo dospeli do vrha Ciclja (če bi nadaljevali naprej čez vrh, bi lahko dosegli še razgledni vrh Sv. Miklavž nad Savo), zatem pa ostajamo na grebenu, ki se blago dviga in spušča, dokler se ne spusti do razcepa, kjer je domačija Buven. Od tod bi se že lahko vrnili v Križevsko vas, tako pa sledimo kažipotom proti Murovici, do koder se vzpenjamo še kakšnih dvajset minut. Na vrhu so klopi in vpisna knjiga, tudi zvonček lahko potresemo za srečo. Tudi tukaj je gozd gosto raščen, a se nam vendarle odpre malce razgleda na Ljubljano z okolico, ob lepem vremenu pa tudi na Snežnik.

Spominska soba Jurija Vege

Za vrnitev v Križevsko vas sledimo kažipotom in markacijam. Na poti se lahko ustavimo še na domačiji »pri Vehovcu« v Zagorici, v Vegovi spominski sobi, kjer izvemo več o tem slovitem matematiku in njegovem delu.

Raziskovalci pred domačim pragom

Čeprav hodimo malce tudi po cesti, skozi vasi in mimo hiš, to še zdaleč ni neprijetno; kvečjemu nasprotno – tako lahko srečamo kakšnega domačina in poklepetamo z njim.

Na sploh pa izleti, kakršen je ta, spodbudijo raziskovalno žilico in nas podrezajo z vprašanjem: »Le koliko čudovitih, a manj znanih pohodniških ciljev je še v regiji Osrednja Slovenija?« Odgovor je na dlani: zelo veliko.

Sorodne vsebine