To je tura, ki poveže dve priljubljeni koči, je nezahtevna, brez izpostavljenih delov, ves čas v objemu gozda. Poleti nam ponuja zavetje pred pripeko, v mesecih, ko so drevesne veje ogolele, pa nas lahko sončni žarki, ki pronicajo skoznje, prijetno grejejo. Celotna tura je odlično označena s planinskimi markacijami in kažipoti.
Začetek pri Mengeški koči
Od Mengeške koče(433 m) nas usmeri kažipot »Rašica – vrh«, do naslednjega »Dobeno – Rašica«, ki nas s parkirišča usmeri na ograjen kolovoz. Po njem se spustimo mimo travnikov, po ožji stezi skozi gozd in zatem do klopi in kozolca sredi prostranega travnatega sveta s peščico hiš na robu gozda. Ko ga prečkamo in nas znova objame gozd, smo na razpotju – planinska kažipota nam ponujata dve možnosti za vzpon na Rašico: po »grebenski poti« in po »spodnji poti«. Izberemo prvo, po drugi se bomo lahko vrnili proti izhodišču.
Razgledni stolp in planinski dom
Od tod se začne lahkoten potep po grebenu, bodisi po širokih kolovozih bodisi ožjih stezah, mestoma po mehkih gozdnih tleh, mestoma po skalnatem in gruščnatem svetu. Vzponi so večinoma daljši in ne prestrmi, prav tako spusti. Po zadnjem, nekoliko strmejšem vzponu se izvijemo iz gozda in takoj »trčimo« ob 17 metrov visok razgledni stolp. Z njegove vršne ploščadi stolpa se v lepem vremenu odpira pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijce ter niže ležeče hribovje v zaledju prestolnice. Planinski dom Rašiške čete je le nekaj deset metrov proč; zadnja leta je zanesljivo eden ključnih razlogov za čedalje večji obisk Vrha Staneta Kosca – v njem namreč strežejo odlične domače jedi, vzdušje v koči in ob njej pa je vselej prijetno.
Več možnosti za vrnitev na izhodišče
Vzpon traja dobri dve uri zmerne hoje, po poti premagamo dobrih štiristo metrov višinske razlike. Na izhodišče se lahko vrnemo po poti vzpona, kar pomeni, da se bomo tudi na povratku vzpenjali in spuščali, lahko pa naredimo pretežno krožno turo po poti, ki se večinoma spušča (razen kratkega vmesnega vzpona in zadnjega vzpona do Mengeške koče).
Če izberemo slednjo, se z vrha spustimo po poti vzpona, zatem pa sledimo kažipotom za Mengeško kočo. Ti nas sprva vodijo po gozdni stezi, zatem po makadamu, pa ozki stezici med podrastjem in grmovjem ter spet širši gozdni stezi, dokler nas ozka potka ne pripelje do razpotja, kjer sledimo kažipotu »Mengeška koča – spodnja pot«. Ta nas pripelje do razpotja s kažipoti, kjer smo prej izbrali »grebensko pot«. Od tod se do izhodišča vrnemo po poti, po kateri smo se na začetku ture spustili od Mengeške koče.
