Pot dveh slapov – slikovit izlet nad Višnjo Goro

Dva slapova in dva vrhova, vmes pa številni slapiči in tolmunčki, prostrani gozdovi, razgledne planote, vasi s kmetijami ... Slikovita Pot dveh slapov, ki se začenja in končuje v Višnji Gori, je gotovo eden lepših, obenem pa manj znanih pohodniških izletov v zaledju Ljubljane. Speljana je po pretežno nezahtevnem terenu brez daljših in strmejših vzponov, ni pa najkrajša: dolga je petnajst kilometrov. Na njej premagamo okoli 470 metrov višinske razlike, v zmernem tempu pa jo prehodimo v dobrih štirih urah.

Pot dveh slapov, ki jo je leta 2005 uredilo PD Polž, se začenja pri cerkvi sv. Tilna v Višnji Gori, kjer je manjše parkirišče. Do tod se pripeljemo z avtoceste Ljubljana–Višnja Gora, z odcepa pa zavijemo levo pod avtocesto – če bi zavili desno, bi se pripeljali v slikovit stari del mesteca na manjši vzpetini.

Pahljačast slap potoka Višnjice

S parkirišča stopimo ob cesti, po kateri smo se pripeljali, proti vasi Dedni dol. Po približno poldrugem kilometru zapustimo asfalt in stopimo na makadamsko cesto med travniki in njivami. Vmes nam kažipota za Pot dveh slapov in planinske markacije potrdijo, da ubiramo pravo smer.

Prvi slap
Prvi slap

Že v vasi začnemo hoditi ob strugi potoka Višnjica, ki se polagoma čedalje bolj širi. Hodimo po zložni poti, ki jo ob koncu vasi objame gozd. Po slabi uri hoje ob potoku, ki jo lajšajo lesene brvi med brežinami, zagledamo prvi slap. Tukaj nas kažipota usmerita bodisi na zahtevnejšo bodisi na lažjo pot (pozneje se združita); prva povede do vznožja lehnjakovega slapu, ki pahljačasto pada v plitek tolmun, od tod pa se vzpne po lestvi na ozko in izpostavljeno stezico nad slapom. Druga je manj izpostavljena in udobnejša, priporočamo pa vsaj kratek postanek pod slapom, preden se vrnemo nanjo. In še zanimivost: lehnjak je bil nekoč cenjen gradbeni material, veliko kamna s tega območja pa je vzidanega v stene stiškega samostana.

Ob koncu zime dolino potoka Višnjice pobelijo zvončki
Ob koncu zime dolino potoka Višnjice pobelijo zvončki

Zadnji februarski konec tedna je bila dolina potoka Višnjice pobeljena z zvončki. Sredi prejšnjega meseca so tod kraljevali telohi. Sonce v dneh, ko drevje še ni olistano, pronica skozi veje in greje med hojo ob potoku, pa tudi pozneje, ko šumljanje vode z oddaljevanjem od njegovega izvira polagoma potihne in se po širši gozdni cesti vzpnemo proti prvemu vrhu na poti, Kuclju.

Razgledni Kucelj

Kucelj, s 748 metri najvišja točka izleta
Kucelj, s 748 metri najvišja točka izleta

Do Kuclja, ki je s 748 metri najvišja točka izleta (in najvišji vrh grosupeljske občine, v katero »zaide« del izleta – večinoma hodimo v občini Ivančna Gorica), se zmerno vzpenjamo po serpentinasti cesti. Ko se izvijemo iz gozda na prostrano planoto, smo na Kuclju. Na njem je manjši geodetski stolp, z njegovega razgledišča pa se odpre pogled na Triglav z Julijci in na druge vrhove Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp na severozahodu, proti jugozahodu pa seže do Snežnika. Bliže objame vasi, ki so posejane pod hribom.

Udobna hoja proti Gradišču
Udobna hoja proti Gradišču

Pot dveh slapov se s Kuclja spusti proti vasi Gornje Brezovo: tukaj je potrebne malce več pozornosti, da nas dobro uhojena travniška pot ne zavede v levo. Držimo se desno in kmalu nas znova usmerijo kažipoti za našo pot. Do vasi se spustimo sprva po gozdu, zatem med travniki, na koncu pa po ožji asfaltni cesti. Pri kapelici zavijemo ostro levo na zgornjo asfaltno cesto, po približno tristo metrih pa nas nov kažipot usmeri desno na razgleden kolovoz, ki se čez čas vzpne v gozd in nas pripelje na drugi vrh, Gradišče (706 metrov).

Prazgodovinsko Gradišče

Tudi z Gradišča se odpira lep razgled
Tudi z Gradišča se odpira lep razgled

Tudi ta je položen, prostran in razgleden, na njem pa stoji lesen križ Marije Snežne. Na informativni tabli izvemo, da je bilo Gradišče utrjena prazgodovinska naselbina (halštatsko obdobje), o čemer pričajo le še zadnji ostanki obzidja, skriti pod travno rušo.

Z vrha se spustimo po travnatem hrbtu v vas Vrh nad Višnjo Goro; v njej je kmečki turizem Habjan – zdaj je sicer zaprt, sicer se je mogoče v njem okrepčati pred poslednjim spustom v dolino. V vasi stopimo mimo hiš proti gozdu, v pomoč so nam kažipot in planinske markacije.

Najvišji lehnjakov slap v Sloveniji

Slapiči in tolmuni potoka Košca
Slapiči in tolmuni potoka Košca

Po prijetni hoji po gozdu smo ob izviru potoka Košce. Tukaj je svet povsem drugačen kot ob potoku Višnjica – kamenje in skale so debelo obrasli z mahom, rastje je bujno. Pot se spusti po ozki poti ob potoku do drugega slapu, ki prav tako pahljačasto pada čez debel lehnjakov trebuh. V sušnih dneh čezenj krotko padajo ožji vodni prameni, po obilnejšem deževju pa naj bi bila podoba slapu povsem drugačna, mogočnejša in hrupna. Slap potoka Košca je tudi najvišji slap v Sloveniji na lehnjakovi podlagi; pada dvajset metrov globoko.

Za nadaljevanje spusta po dolini potoka se nam znova ponudita težja in lažja možnost; prva povede čez potok in vodi ob njegovi strugi, dokler se čez čas ne spne z lažjo, ki vodi više nad vodo in je udobnejša za hojo.

Po približno dveh kilometrih se izvijemo iz gozda; kmalu smo na asfaltni cesti, ki nas povede desno ob avtocesti proti izhodišču izleta.