Pojdi na vsebino

Na zadnji oktobrski dan je v enem od dveh najbolj uveljavljenih francoskih dnevnih časopisov, v Le Mondu, ki se ponaša z naklado 700.000 izvodov, izšel celostranski članek o Ljubljani pod naslovom »Pobegnila sem v Ljubljano«. Članek je še posebej zanimiv, saj je nastal kot rezultat študijske ture po Ljubljani za novinarje, ki so specializirani za luksuzni turizem. Kakšen je pogled na Ljubljano avtorice
Martine Picouet?

Preberite zgodbo Martine Picouet v Le Monde

Pobegnila sem v Ljubljano
Še en poletni dan v času zime. Ko je naše letalo pristalo, nekje v polovici oktobra, na ljubljanskem letališču, sem imela občutek, da je še vedno poletje. Drevesa so počasi začela pridobivati malo jesenske barve rdečega vina in so tiho šumela ob ljubljanskem obrežju. Že na začetku vikenda so Ljubljančani preplavili center, da bi se naužili prijetnega jesenskega sonca. Predvsem na Prešernovem trgu in v kavarnicah ob Ljubljanici so se nabirale množice ljudi.

Peš ali na kolesu, saj je strogi center zaprt za avtomobile, so se ljudje srečevali na Kongresnem trgu, v bližini Zmajskega mostu in Robovega vodnjaka, se pozdravili in izmenjali par besedic. Kot pravi francosko-slovenska pisateljica Brina Svit: »Ko sem živela v Ljubljani v sedemdesetih letih, sem se pogosto vprašala: Saj v Ljubljani ženska ne more imeti niti ljubimca, ker se med seboj vsi ljudje poznajo! Danes si tega ne upam več trditi, saj v prestolnici živi vedno več ljudi in zato je tudi življenje vedno živahnejše. Danes so samo še taksiji in avtobusi dovoljeni na Slovenski cesti, saj je center za ves promet zaprt. Ljudje se peš zadržujejo v centru, tudi zato, ker se tam odpira vedno več restavracij in kavarnic. Ko sem bila mlajša, si kaj takega nismo mogli predstavljati, saj je bilo nemogoče večerjati zunaj po 20. uri. Ob 22. uri pa je bilo že vse v centru zaprto. Danes je kavarnic vedno več!«

Tudi po prazniku Vseh svetih prvega novembra se terase kavarnic ob Ljubljanici še vedno niso izpraznile, prav tako pa so bile nabito polne tudi druge kavarnice in restavracije v centru mesta. Še več, včasih je celo treba potrpežljivo počakati na mizo v Nebotičniku. Drugače pa se lahko ti »nesrečneži« potolažijo tudi kje drugje, na primer s pestro izbiro jedi, ki jih nudi glavni kuharski mojster Igor Modic v restavraciji na vrhu ljubljanskega gradu.

Le šest ur hoje do Avstrije
Prečudovita majhna Slovenija leži v samem srcu srednje Evrope in šteje le dva milijona prebivalcev. S svojo površino (20.000 km2) meri toliko kot polovica Švice. Slovenija je tudi ena od najbolj »zelenih« evropskih držav: Jadransko morje ni daleč, Alpe tudi ne; na severu kraljuje jezero Bled, na jugovzhodu Postojnska jama in ob morju majhno mestece Piran. Z Velike planine, ki je oddaljena le 25 minut z avtom iz Ljubljane, lahko pridemo le v šestih urah peš do avstrijske meje, torej na drugo stran Alp.

Ljubljano velikokrat imenujejo tudi »majhna Praga«, njeni turisti pa lahko iz dneva v dan živijo v popolnoma drugem ritmu kot v drugih hitrejših, bolj nasičenih in bolj onesnaženih evropskih prestolnicah. Park Tivoli, pljuča slovenske prestolnice, je presenetljivo celo večji od Centralnega parka v New Yorku. Da bi lahko doživeli ta počasnejši ljubljanski ritem, se je treba po centru izgubiti v majhnih uličicah, občudovati baročne cerkve, stare palače in predvsem arhitekturo Jožeta Plečnika.

»Plečnik je zaznamoval Ljubljano v tolikšni meri, kot je Gaudi zaznamoval Barcelono,« mi je razložil mladi študent na Plečnikovem Tromostovju. In nadaljeval: »Plečnik je popolnoma nadgradil originalni most iz leta 1842 in še dodal, na vsaki strani, en dodaten prehod. Tega ni nikjer drugje! Ta most predstavlja neke vrste pahljačo, ki se odpira v novo mestno četrt v stilu sloga art nouveau in jo obenem loči od preostalega 'starega mesta'. Ljubljana ne bi nikoli imela današnje podobe brez Plečnika. Zaradi njega si je pridobila sloves pomembne in urejene evropske prestolnice.«

Mostovi in prehodi
Ko se je Plečnik vrnil iz Prage in Dunaja, kjer je sodeloval pri obnovi gradu, od leta 1923 in do 1956 ni več nehal prenavljati in spreminjati podobe Ljubljane. Njegovi največji dosežki so gradnja mogočnih obokov nad tržnico in katedralo, obnova ljubljanskih bregov in druge gradnje javnih stavb. Mednje sodita v prvi vrsti priznana Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) z mogočnim stopniščem iz črnega kamna (z juga Ljubljane) in pokopališče Žale, kjer je bil ne nazadnje tudi pokopan leta 1957.

50 let po Plečnikovem ustvarjanju Ljubljana nadaljuje svojo preobrazbo. Leta 2012 je mesto prejelo evropsko nagrado za razvoj javnega prostora na obrežjih Ljubljanice.

Odkar je center zaprl vse poti avtomobilom, je obrežje Ljubljanice spremenjeno v dolgo dvokilometrsko sprehajalno promenado. Zgrajenih je bilo tudi pet novih mostov in drugih prehodov, ki lajšajo prehod z enega obrežja na drugega. Brina Svit poudarja, da se je le v »nekaj letih obraz mesta popolnoma spremenil. Ljudje so veliko bolj mobilni znotraj centra mesta in ga uživajo!«

V nedeljo so Tomaž in njegovi prijatelji zapustili prestolnico in se podali na Pot spominov in prijateljstva, 34 km dolgo zanko okoli mesta, ki spominja na »črna leta« (1942–1945), ko so Italijani ogradili Ljubljano z bodečo žico. Danes pa pot krasi predvsem prečudovit drevored lip, kjer Ljubljančani rekreativno tečejo ob vikendih poleti ali tečejo na smučeh pozimi.

Sorodne vsebine