Od gradu z »najlepšo okolico« do legendarnih trojanskih krofov

Od čebel do grajske zapuščine, od furmanov do rokovnjačev, od jezera do razgledov ... Občina Lukovica, ki se razprostira od Prevoj pri Šentvidu na zahodu do Trojan na vzhodu, kjer meji na Savinjsko dolino, premore pisan šopek zanimivosti za zvedave popotnike. In sladkosnede, saj je tudi dom legendarnih trojanskih krofov, ki jih je mogoče kupiti zgolj tam, kjer jih pečejo: na Trojanah.

Brdo pri Lukovici: kjer so čebele doma

Potep po lukoviški občini lahko začnemo na Brdu pri Lukovici – v Čebelarskem centru Slovenije, kjer se je mogoče seznaniti s pestro zgodovino čebelarstva na Slovenskem, pokusiti in kupiti med in druge čebelje pridelke vrhunske kakovosti ter se podati na zeliščno-čebelarsko učno pot.

Na Brdu pri Lukovici je tudi (deloma obnovljen) grad Brdo, o katerem je Fran Levec, literarni zgodovinar in učitelj pisatelja Janka Kersnika, ki se je v gradu rodil in živel, nekoč zapisal: »Veliko gradov poznam na Slovenskem, a nobenega ne, ki bi imel lepšo lego in krasnejšo okolico, kakor brdski grad. Kamor se ozreš, prijazne vasi, lepe cerkve in bele ceste, temni gozdovi, zeleni travniki, bogato polje, šumeči potoki, zadaj pa snežno beli Grintovec – zares, to je lep kraj. In prostorni grad sam ..., s širokimi hodniki na vseh štirih notranjih straneh, z visokimi dvoranami, starimi slikami – kako razburja to mlado fantazijo.«

Tod sta tudi grajski park in gabrov in kostanjev drevored, pa rojstna hiša zborovodje in etnomuzikologa Franceta Marolta, v bližini je župnijska cerkev Marije Vnebovzete.

Lačnim obiskovalcem pa ponudijo jedi v gostišču Pri čebelici.

Lukovica pri Domžalah: furmani in rokovnjači

Pot nadaljujemo do občinskega središča, naselja Lukovica pri Domžalah. Na Starem trgu stojijo mogočne hiše iz furmanskih časov, ki šepetajo zanimive zgodbe iz preteklosti. Tod sta znani lokalni gostilni: Pri Bevcu, ki je poleg jedi po naročilu znana še zlasti po domačih kolinah in ocvrtem piščancu, in gostilna Furman, kjer ponujajo tudi lokalni posebnosti – Rokovnjaški golaž v furmanski ponvici in lokalno pivo Rokovnjač.

Spodnje Prapreče: poznogotska arhitektura in Gradiško jezero

Iz Lukovice pri Domžalah se zapeljemo proti jugu, čez avtocesto Ljubljana–Maribor, v Spodnje Prapreče. V naselju je triladijska gotska cerkev sv. Luke z začetka 16. stoletja, kulturni spomenik državnega pomena. Ker ni na vrhu griča, temveč se s svojim volumnom zažira v brežino, v dolino gleda le z zahodnim pročeljem in zvonikom, oltarni del pa skriva proti hribu. Cerkev obdajata manjše pokopališče in oporni zid. Njena največja vrednota je poznogotska arhitektura z ohranjeno sočasno renesančno poslikavo.

Od tod povede cesta do Gradiškega jezera. To je umetno zajezeno jezero – zgradili so ga kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje območje pred hudournimi vodami. Okoli jezera, ki počiva v zavetju gozdov, je urejena prijetna makadamska pot, dolga 4,2 kilometra, priljubljena med sprehajalci in tekači. Na nabrežjih je mogoče srečati ribiče, v toplejših mesecih pa je jezero priljubljeno tudi med veslači. Ob jezeru se vije tudi del Rokovnjaške poti, ki poteka čez vrhove okoliških hribov.

Gradišče pri Lukovici: vzpon na razglednik

Od Gradiškega jezera se nato povzpnemo nad naselje Gradišče pri Lukovici, kjer je ob poznogotski cerkvi sv. Marjete s taborskim obzidjem, kulturnim spomenikom državnega pomena, lepa razgledna točka: z nje se odpirajo razgledi na Ljubljansko kotlino in Kamniško-Savinjske Alpe.

Trojane: legendarni krofi

Kdor bi želel dan skleniti z eno najbolj priljubljenih slovenskih slaščic – trojanskimi krofi, pa se bo moral zapeljati še kakšnih dvajset kilometrov proti Štajerski, kjer jih že desetletja pečejo in prodajajo na vrhu »trojanskega klanca«. Nikjer drugje jih ni mogoče kupiti; na prodaj so samo sveži, še topli, nikoli jih ne pripravljajo na zalogo. V skorajda šestdesetih letih oziroma odkar jih cvrejo, so jih ocvrli in prodali že nekaj več kot sto milijonov.