Goro Osojnik, Gledališče Ane Monro: Ljubljana je mesto za življenje in ustvarjanje

Gledališče Ane Monro (GAM) že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja v Ljubljani »za ulico in na ulici«, v zadnjih dveh desetletjih najvidneje z mednarodnim festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica, ki bo v prihodnjih dneh ob Ljubljanici. Del njihovega ustvarjanja so tudi Ljubljanske zgodbe, edinstveno turistično doživetje, ki je gledališka predstava in interaktivno vodenje obenem. Goro Osojnik, predsednik društva in umetniški vodja GAM, ki ustvarja v njem že domala štirideset let, pripoveduje, kako pomembno je, da so javni prostori odprti. Da vabijo k druženju in povezovanju – še zlasti prebivalce mesta, zatem pa tudi vse druge.

Z Gorom Osojnikom smo se pogovarjali pred začetkom drugega dela poletne izvedbe letošnje Ane Desetnice (o njej si lahko preberete več v teh Pismih v rubriki Zmajček priporoča). Z Ljubljano je tesno povezan, v njej se je rodil, v njej živi. Pravi, da se lahko strinja z zdaj že znano krilatico, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu.

Na ljubljanskih ulicah, trgih, mostovih, parkih in nabrežjih ustvarjate že desetletja – od kod želja po ustvarjanju na prostem?

Ana Desetnica
Ana Desetnica © Rich Kenworthy

Predstave na prostem smo ustvarjali že od vsega začetka, z Ano Desetnico, ki je letos 23. leto, pa smo se povsem osredotočili na javni prostor – ulico. Z njo je postala naša vez z Ljubljano in tukajšnjim javnim prostorom še jasnejša. Ko smo začeli festival, javni prostor v Ljubljani še ni bil toliko odprt kot zdaj, tako da je bilo njegovo odpiranje eden naših ključnih ciljev, poslanstvo. Menim, da imamo kar nekaj zaslug za to, da so nekatere lokacije zaživele – kot park Zvezda, na primer, ki je zdaj izjemno živahen; a ni bilo vedno tako. In nekateri mostovi ... V Gledališču Ane Monro od nekdaj občutimo tesno povezavo z mestom, ne nazadnje smo tukaj doma. In vselej raziskujemo, odkrivamo in odpiramo nove javne prostore; drugi del poletne Ane Desetnice, ki bo prihodnji teden, bo tako ob Ljubljanici, v Ambroževem parku, na spodnjem Fabianijevem mostu in na nabrežju ob Vrazovem trgu. Redno se selimo, saj s tem predstavljamo nove prostore tudi občinstvu, ki tako spoznavajo nove možnosti za obiskovanje, druženje. Nekatere lokacije sicer zaživijo bolj, druge manj.

Kaj pa opažate glede odpiranja javnega prostora v Ljubljani v zadnjih desetletjih?

Prostor se je nedvomno zelo odprl. Ko smo začeli Ano Desetnico, smo bili s predstavami na prostem skoraj čudež; zdaj je tega veliko več. Ljudje so začeli dojemati in doživljati javni prostor kot prostor bivanja, druženja. A v zadnjih letih se trend, če se ozremo v tujino, marsikje obrača – javni prostor se počasi zapira, regulacija za izvedbo dogodkov je, recimo, čedalje ostrejša, težave so z lastništvom površin. V Sloveniji sicer tega še ne občutimo toliko, kar zadeva lastništvo, pa najraje izbiramo prostore, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana, saj je zelo naklonjena takšnemu ustvarjanju.

Iz starega jedra ste se že pred časom selili na širše območje mestnega središča – kaj pa »umik« iz njega? Razpršitev dogajanja (in obiska) iz središča je tudi eden strateških ciljev ljubljanskega turizma. Oblikuje se, denimo, Kulturna četrt Šiška ...

Takšen razvoj je zelo dober! Mislim, da je treba imeti pri ustvarjanju vsebin pred očmi najprej lokalno prebivalstvo – šele nato druge obiskovalce. Tudi sami ustvarjamo še zlasti za prebivalce Ljubljane, dobrodošli pa so seveda vsi. Prvo dobro desetletje Ane Desetnice je bil sicer čas, ko je bilo treba razživeti staro jedro, zato smo festival prirejali v njem, v želji (pristojnih za razvoj turizma v Ljubljani), da bi postalo jedro živahnejše, bolj živo. V zadnjih letih se je to spremenilo. V najožjem mestnem središču ne ustvarjamo več, tudi zato ne, ker je v njem toliko dogajanja – mi si pa vendarle želimo biti opazni.

Pred leti ste začeli Ljubljanske zgodbe. Lahko malce več o tem edinstvenem doživetju mesta, ki je turistični ogled in interaktivna predstava obenem?

Ljubljanske zgodbe
Ljubljanske zgodbe © Luka Dakskobler

Ljubljanske zgodbe smo začeli leta 2013. Uresničili smo jih s pomočjo razpisa Turizma Ljubljana, v sodelovanju z njimi smo izbrali lokacijo za izvedbo vodenja: Gornji trg, ker tam takrat skoraj ni bilo vsebin. Pa sem šel tja in ... se vprašal: V kaj smo se zapletli, tukaj ni ničesar! Seveda to ni bilo res. Odkrili smo številne zgodbe: zaklonišče, prostor, kjer je bila nekoč javna hiša, eno treh zgodovinskih mestnih jeder ... Nismo si želeli klasičnega vodenja, zato smo ustvarili interaktivno predstavo, za katero je bilo kar nekaj zanimanja, a smo jo sčasoma opustili, saj ni bila finančno vzdržna, pa tudi s trženjem nismo imeli dovolj izkušenj. Ljubljanske zgodbe smo obudili pred nekaj leti, ko nas je podprl Turizem Ljubljana, odkar jih tudi aktivneje promovira, pa imamo čedalje boljši obisk; tudi trideset in več ljudi se jih udeleži, ne samo iz Ljubljane, temveč tudi iz drugih slovenskih mest. Odločili pa smo se, da je to doživetje zanimivo predvsem za slovenskega obiskovalca, tako da jih prirejamo samo v slovenščini. Ob tem bi omenil še to: za mesto, kjer naj bi bila kultura eden ključnih elementov ponudbe, se mi zdi zelo pomembno, da premore tudi vsebine, ki niso najbolj tržno usmerjene, so pa edinstvene, nekaj posebnega.

Z Ljubljano ste tesno povezani, tukaj živite, tukaj ustvarjate – bržkone se v njej dobro počutite?

Mesto mi je zelo všeč. V njem uživam. Gibanje mi je zelo pomembno in Ljubljana ima izjemno veliko zelenih površin; v nekaj minutah si iz središča v gozdu. Ne poznam mesta, ki bi bilo bolj zeleno – dobesedno. To je fantastično.

Letos je sicer dokaj neobičajno leto ... Pa vendar se zdi, da je Ljubljana poleti kljub temu živahna. Kaj menite?

Vzdušje v mestu je to poletje zelo prijetno. Poleg tega se mi zdi – to je sicer povsem moje osebno opažanje, da je v mestu več Ljubljančanov.

Pa na splošno: kako živahna se vam zdi Ljubljana, kar zadeva dogajanje v mestu – z vidika prireditev, dogodkov?

Zelo je živahna. To cenim, saj je to verjetno vsaj deloma posledica zelo širokega vsebinskega obsega financiranja dogodkov; podpora ni rezervirana le za ozek del kulture in to se pozna, saj je v mestu zelo veliko število različnih kakovostnih dogodkov.

Letošnjo drugo poletno Ano Desetnico boste začeli z vašim večletnim projektom »Reka sedmerih imen«. Lahko poveste več o njem?

Ugotovili smo, kako zelo fantastična, poetična reka je Ljubljanica (reka sedmerih imen, op. p.). Kako pomemben povezovalni element mesta je. Tako smo začeli projekt, s katerim si želimo povezati različne deležnike ob njej; ob Ljubljanici se veliko dogaja, a to so bolj samostojne, posamične zgodbe. Poiskali smo zgodbe, povezane z njo, o Jazonu, Povodnem možu ... Želimo si ustvariti predstavo na Ljubljanici (skozi marsikatero večje mesto teče reka, a redke so takšne, da so lahko tudi uprizoritveni prostor), poraja se zamisel o doživljajski poti ob njej, razstavi ... Domislili smo se dogodkov, kot je, na primer, evropsko prvenstvo v veslanju z deblaki – imamo že prijavljene nanj! A za zdaj še ne vemo povsem, kaj bo nastalo iz tega, a zakaj tudi bi? Prvo dejanje tega projekta pa bo na ogled na Ani Desetnici.

Goro Osojnik sklene pogovor z besedami: »Ljubljana ponuja še veliko možnosti, a dajmo ostati pri tleh: ukvarjajmo se z Ljubljano in Ljubljančani, ob tem pa seveda odpirajmo prostor tudi za druge. In ne obratno.«