Intervju s prof. dr. Anjo Podlesek
Prof. dr. Anja Podlesek s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je naziv Kongresne ambasadorke Slovenije 2019 prejela za organizacijo mednarodnega srečanja '13. Psihološka konferenca Alpe Adria 2018'. Je članica Ambasadorskega kluba Ljubljana.
Kako bi opisali proces organizacije strokovnih / znanstvenih srečanj v Ljubljani?
Proces je razgiban, zanimiv, terja iznajdljivost in ustvarjalnost, dobro vodenje in potrpežljivost pri usklajevanju organizacijskega tima in aktivnosti podpornih služb. Zahteva ogromno časa za prijazno komunikacijo s prijavljenimi, ki imajo vrsto posebnih zahtev, in hitro odzivnost. V zadnjih tednih, dneh pred srečanjem pomeni obilo nervoze in dvig adrenalina. Po koncu srečanja pa pride topla utrujenost, pomešana s hvaležnostjo vsem, ki so pomagali pri izvedbi, udeležencem, da so prišli in prispevali k dobri atmosferi in visoki kakovosti srečanja. Ostane en velik, izpopolnjujoč občutek zadovoljstva, še posebej, če udeleženci pohvalijo srečanje in gostoljubnost ter domov odidejo z nasmehom na obrazu.
Katera so bili pri tem vaši največji izzivi in kaj je najpomembnejša lekcija, ki ste se jo naučili & prenesli na svoje mlajše kolege?
Ker sem največkrat organizirala nizkoproračunska srečanja, so bili največji izzivi finančni – kako za čim manj denarja udeležencem nuditi čim več. Najpomembnejša lekcija je morda to, da je kljub natančnemu in pravočasnemu načrtovanju in trudu, da bi se udeleženci srečanja dobro počutili, njihovo dejansko počutje odvisno še od množice drugih stvari in da nikoli ne more biti vse popolno. Zagotovo vsakič pride do kakšnega zapleta, ki se zdi katastrofalen in nerešljiv, ampak se na koncu že nekako razreši. Mislim, da udeležencem največ pomeni, da se počutijo dobrodošle in da vidijo, da se organizatorji zelo trudijo zanje.
Kaj vidite kot največje prednosti Ljubljane kot kongresne destinacije?
Udeleženci navadno povedo, da jim je Ljubljana všeč, ker je prijetno, majhno mesto, ki je v okviru enega srečanja ravno prav obvladljivo za kratke oglede. Pohvalijo prijazne in komunikativne ljudi, ki so vedno pripravljeni pomagati in vse razložiti.
Kaj za vas osebno in poklicno pomeni naziv slovenski kongresni ambasador?
Zaenkrat ga predvsem jemljem kot priznanje, da je bil dogodek, ki smo ga organizirali, uspešen in pomemben za našo stroko.
Kakšna je vaša definicija popolnega dneva?
Jutranja kava z mlekom je pravzaprav vse, kar pričakujem od takega dneva. Ostalo je nedefinirano.
Imate kakšno posebno izkušnjo v času koronavirusa, ki bi jo želeli deliti z nami?
Ko smo s kolegi na začetku aprila pridobili projekt mobilnosti, mi je vodja projekta v e-pošti napisala: »Resno, mobilnost v tem času? Zdi se kot definicija oksimorona!«
Kako bi opisali proces organizacije strokovnih / znanstvenih srečanj v Ljubljani?
Proces je razgiban, zanimiv, terja iznajdljivost in ustvarjalnost, dobro vodenje in potrpežljivost pri usklajevanju organizacijskega tima in aktivnosti podpornih služb. Zahteva ogromno časa za prijazno komunikacijo s prijavljenimi, ki imajo vrsto posebnih zahtev, in hitro odzivnost. V zadnjih tednih, dneh pred srečanjem pomeni obilo nervoze in dvig adrenalina. Po koncu srečanja pa pride topla utrujenost, pomešana s hvaležnostjo vsem, ki so pomagali pri izvedbi, udeležencem, da so prišli in prispevali k dobri atmosferi in visoki kakovosti srečanja. Ostane en velik, izpopolnjujoč občutek zadovoljstva, še posebej, če udeleženci pohvalijo srečanje in gostoljubnost ter domov odidejo z nasmehom na obrazu.
Katera so bili pri tem vaši največji izzivi in kaj je najpomembnejša lekcija, ki ste se jo naučili & prenesli na svoje mlajše kolege?
Ker sem največkrat organizirala nizkoproračunska srečanja, so bili največji izzivi finančni – kako za čim manj denarja udeležencem nuditi čim več. Najpomembnejša lekcija je morda to, da je kljub natančnemu in pravočasnemu načrtovanju in trudu, da bi se udeleženci srečanja dobro počutili, njihovo dejansko počutje odvisno še od množice drugih stvari in da nikoli ne more biti vse popolno. Zagotovo vsakič pride do kakšnega zapleta, ki se zdi katastrofalen in nerešljiv, ampak se na koncu že nekako razreši. Mislim, da udeležencem največ pomeni, da se počutijo dobrodošle in da vidijo, da se organizatorji zelo trudijo zanje.
Kaj vidite kot največje prednosti Ljubljane kot kongresne destinacije?
Udeleženci navadno povedo, da jim je Ljubljana všeč, ker je prijetno, majhno mesto, ki je v okviru enega srečanja ravno prav obvladljivo za kratke oglede. Pohvalijo prijazne in komunikativne ljudi, ki so vedno pripravljeni pomagati in vse razložiti.
Kaj za vas osebno in poklicno pomeni naziv slovenski kongresni ambasador?
Zaenkrat ga predvsem jemljem kot priznanje, da je bil dogodek, ki smo ga organizirali, uspešen in pomemben za našo stroko.
Kakšna je vaša definicija popolnega dneva?
Jutranja kava z mlekom je pravzaprav vse, kar pričakujem od takega dneva. Ostalo je nedefinirano.
Imate kakšno posebno izkušnjo v času koronavirusa, ki bi jo želeli deliti z nami?
Ko smo s kolegi na začetku aprila pridobili projekt mobilnosti, mi je vodja projekta v e-pošti napisala: »Resno, mobilnost v tem času? Zdi se kot definicija oksimorona!«