Pojdi na vsebino

Kaj je skupnega močvirski sklednici, koščičnemu škratcu, puščavniku, hribskemu urhu, strašničinemu mravljiščarju in koscu? To, da so vsi – želva, kačji pastir, hrošč, dvoživka, metulj in ptica – ogroženi. In da je njihovo prebivališče (tudi) Ljubljansko barje. Več o njih lahko obiskovalci izvedo na novi tematski Poti med jelšami, pa tudi o vplivu človeka na spreminjanje Barja in o zahtevnosti ohranjanja primernih življenjskih prostorov za ogrožene vrste.

Pot med jelšami je tri kilometre dolga krožna pot, ki vodi po makadamskih in poljskih poteh med Mestnim parkom Rakova Jelša in Krajinskim parkom Ljubljansko barje. Primerna je za sprehajalce in kolesarje.

Obiskovalci se sprehodijo (ali kolesarijo) ob travnikih, njivah, mejicah, gozdu, osuševalnih jarkih, pa tudi mimo zaraščenih zemljišč. Ob tem se seznanijo z nekaterimi ogroženimi živalskimi vrstami, ki komajda kljubujejo človekovemu načinu življenja. Na interpretacijskih postajah (skupaj jih je osem, opremljene pa so s stojali za kolesa in klopmi) se tako podučijo o močvirski sklenici, edini slovenski avtohtoni želvi celinskih voda; o kačjem pastirju koščičnem škratcu, enem od petih vrst rodu škratcev, ki živijo v Sloveniji, pri čemer je njegova populacija največja prav na Barju; o hrošču puščavniku, največjem hrošču, ki živi v lesnem mulju dupel v Sloveniji; o hribskem urhu, majhni, žabi podobni dvoživki. Seznanijo se tudi o invazivnih vrstah na Ljubljanskem barju, o tem, kakšni travniki so najboljše zatočišče za številne živali in rastline, pa o prizadevanjih za ohranjanje ogroženih vrst.

Pot je za obisk primerna vse leto – podoba Barja se spreminja skozi letne čase, pa tudi glede na sušnejša in mokra obdobja. Do prve postaje, kjer je zemljevid z orisano potjo, se je najbolje odpraviti s parkirišča P&R Barje, od koder je okoli deset minut hoje.

Projekt PoLJUBA

Pot med jelšami so uredili v okviru projekta PoLJUBA, katerega glavni namen sta bila obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov na območju Ljubljanskega barja. Aktivnosti projekta so bile tako osredotočene na ohranjanje treh izginjajočih habitatnih tipov: travnikov s prevladujočo s travo modro stožko, nižinskih ekstenzivnih gojenih travnikov in bazičnih nizkih barij ter izboljšanje stanja in varstvo ogroženih vrst, ki naseljujejo mokrotne habitate.