Pojdi na vsebino

Ljubljano prepreda približno tristo kilometrov urejenih kolesarskih poti – in med njimi so tudi štiri tematske, označene krožne poti, na katerih kolesarji spoznavajo pretežno manj obljudene dele mesta, a zato nič manj zanimive. To so Obvodna, Plečnikova in Gozdna kolesarska pot ter Pot spominov in tovarištva ali Pot. Prva povede ob Ljubljanici, druga povezuje dediščino mojstra Jožeta Plečnika, tretja popelje po obrobju Rožnika in povezuje Tivoli z Mostecem, četrta pa obdaja Ljubljano, kjer jo je v drugi svetovni vojni razmejevala bodeča žica.

Ženska in moški kolesarita po nabrežju Ljubljanice

© Mankica Kranjec/Nea Culpa

Obvodna kolesarska pot (12 km) prepleta urbano okolje z naravo. Začenja (in končuje) se pri renesančnem Fužinskem gradu, kjer domuje Muzej za arhitekturo in oblikovanje, od koder popelje po nabrežju Ljubljanice skozi Štepanjsko naselje in Kodeljevo do mestnega jedra čez Petkovškovo nabrežje, Prešernov, Kongresni in Novi trg, do parka na Špici, kjer se Ljubljanica razcepi na dva kraka, in zatem nazaj do izhodišča ob Gruberjevem kanalu.

Plečnikova kolesarska pot (14 km) povezuje Plečnikovo dediščino v središču mesta, v Trnovem, parku Tivoli, Šiški in na Žalah. Vodi mimo monumentalnih Plečnikovih mojstrovin, kot so Tromostovje, NUK in Križanke, v Trnovo do Plečnikove hiše, kjer je arhitekt živel in ustvarjal, do Tivolija, kjer je ustvaril eleganten Jakopičev drevored, pa do cerkve svetega Frančiška Asiškega v Šiški in do pokopališča Žale. To pomeni, da zaobjame tako rekoč vsa njegova dela, ki so vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine.

Gozdna kolesarska pot (7 km) je speljana na obrobju Rožnika in povezuje park Tivoli z Mostecem. Med kolesarjenjem spoznavamo zelena pljuča Ljubljane in srečujemo številne lokalne prebivalce, ki območje uporabljajo za rekreacijo in sprostitev.

Pot spominov in tovarištva, ki se imenuje tudi Pot ob žici ali samo Pot (32,5 km), je namenjena predvsem hoji in teku, je pa tudi prijetna za kolesarsko odkrivanje mesta. Večinoma je široka in peščena, udobna za hojo, deloma pa vodi skozi naseljene dele mesta, kjer je mestoma asfaltirana. Ponekod se tesno spaja z naravo, denimo na Golovcu ali pri Koseškem bajerju. Je pretežno ravninska in omogoča lahkotno in večinoma brezskrbno kolesarjenje. Vzpne se le enkrat, a razmeroma strmo: na Golovec – ne glede na to, s katere strani se vzpnemo na hrib, kar pomeni, da je strm tudi spust. Je pa zato toliko prijetnejše kolesarjenje po Golovcu.