Stripi so čedalje bolj priljubljeni, ljubljanska striparska scena pa čedalje bolj živahna

Izar Lunaček je doktor filozofije in akademski slikar, še zlasti pa ustvarjalec stripov. Je avtor številnih stripovskih del, med njimi zbirke prvega slovenskega spletnega stripa Založeni raj in prvega slovenskega stripa, izdanega v ZDA, Animal Noir. V strip je spremenil tudi svoj doktorat (Sveto in smešno). Je soustanovitelj festivala Tinta, že leta pa prireja tudi druge dogodke za ljubitelje stripa, najraje v domačnem okolju Stripolisa, ki je striparna z žlahtnim izborom del domačih in tujih avtorjev, odprti atelje in prireditveni prostor obenem.

Poleg tega je pobudnik in soorganizator dogodka Poljanska fest, na katerem se je konec septembra tretje leto zapored predstavila ustvarjalna četrt Poljane.

Na pobudo in v sodelovanju s Turizmom Ljubljana ste pred kratkim ustvarili doživetje Spoznajte strip v Izarjevem ateljeju; lahko poveste več o njem?

V Stripolis prihaja že zdaj (tudi) veliko tujih obiskovalcev, ki jih zanima slovenska striparska scena. Navdušeni so nad našim naborom stripov, saj prepoznajo butičen izbor najboljših domačih in tujih del, ki ga ponujamo. Tako smo v Stripolisu pripravili doživetje, na katerem obiskovalcem in prebivalcem Ljubljane predstavimo stripovsko ustvarjanje v Ljubljani in Sloveniji ter v nekdanji Jugoslaviji (kjer je bil strip eden ključnih medijev popularne kulture, op. p.), vpliv tujih stripovskih avtorjev na tukajšnje ustvarjanje in priljubljenost stripa ... Doživetje bo obenem priložnost za pogovor z obiskovalci o tem, kaj najraje berejo, kakšna je stripovska scena v njihovih državah in mestih, če prihajajo iz tujine. Skupaj bomo ustvarili tudi stripovsko sliko, ki jo bodo lahko bodisi shranili kot spominek ali jo poslali kot razglednico.

Ljubljana je s Stripolisom pred šestimi leti dobila drugo samostojno striparno (poleg Strip.art.nice Buch v Murglah); pred tem ste s stripi gostovali v lokalu Pritličje na Mestnem trgu in zatem kratek čas na Vodnikovi domačiji v Šiški ...

Dolgo sem si želel prostor, ki bi bil atelje in prodajalna stripov obenem, prostor, kjer lahko obiskovalci listajo po domačih in tujih stripih, kjer se srečujejo ljubitelji stripa, bodisi med naključnimi obiski bodisi na dogodkih.

Strip se zdi v primerjavi s prevladujočo besedilno literaturo dokaj nišen, s čimer pa bržkone ustvarja tesneje povezano skupnost?

Deloma lahko o stripu še govorimo kot o nišni kulturi in s tem o povezani skupnosti. A bralcev stripa je čedalje več, obenem se občutno povečuje stripovska produkcija – za Slovenijo ocenjujem, da se je v zadnjem desetletju vsaj početverila, domačih in tujih avtorjev. Dogodkov, povezanih s stripom, je veliko, od Tinte do rednih srečanj med letom; samo v Stripolisu organiziramo vsaj en dogodek na mesec. Nekatere večje založbe, ki pred časom tako rekoč niso izdajale stripov, so jih začele izdajati; Konzorcij Mladinske knjige ima zdaj recimo bogato zbirko stripov. Strip tako ni več niša, je sodoben medij z zelo raznovrstnim občinstvom. Tako je v Sloveniji in tako je bolj kot ne povsod po svetu.

Čemu bi pripisali razloge za čedalje večjo priljubljenost stripa?

Eden od razlogov je vse večja usmerjenost družbe v vizualno kulturo – nekateri tako raje posegajo po stripih kot po drugih literarnih delih, še zlasti po stripovskih izdajah knjižnih uspešnic. Poleg tega se je strip v zadnjih desetletjih tematsko razvejal, med drugim se je začel lotevati tudi resnejših tem. Med takšnimi stripi, ki so tudi odločilno posegli v razvoj in dojemanje stripa, bi poudaril tri avtobiografske stripovske romane: Maus avtorja Arta Spiegelmana v devetdesetih letih (zgodba o holokavstu), Persepolis avtorice Marjane Satrapi s preloma tisočletja (o iranski islamski revoluciji) in Arabec prihodnosti avtorja Riada Sattoufa iz zadnjega desetletja (o odraščanju na Bližnjem vzhodu). Stripovska literatura se je tako že pred časom začela izvijati niše, ko so jo povezovali predvsem z geekovstvom. Čeprav ... Comic-Con, največji in najbolj znan stripovski dogodek v ZDA, še vedno obiskujejo še zlasti navdušenci v kostumih svojih najljubših stripovskih junakov in stripovsko bralstvo še vedno predstavlja zelo majhen odstotek vseh ameriških bralcev, tako da je strip tam še vedno precej nišna kultura. Medtem ko je v Franciji (ki je skupaj z Belgijo najmočnejši stripovski trg v Evropi, s čimer je frankofonski prostor največji evropski stripovski trg, op. p.) odstotek bralcev stripa občutno večji, okoli petnajst odstotkov, stripovski dogodki bolj spominjajo na klasične knjižne sejme in festivale, pa tudi občinstvo je veliko bolj raznovrstno.

Kako pa je pri nas, če sklepate po Tinti, ki je osrednji slovenski festival na področju stripa in ki je bil letos že dvanajsto leto?

Pri nas je podobno kot v Franciji. Tinta ima zelo raznoliko občinstvo, za katerega bi rekel, da tudi na splošno obiskuje kulturne dogodke. Strip dojemajo kot izrazen medij, ki je povezan z literaturo, s filmom, z vizualno umetnostjo ... Kar zadeva festivalske vsebine, pa prinaša od stripovskih razstav ter delavnic za otroke in odrasle do pogovorov z uglednimi gosti; letos bo (pogovarjali smo pred Tinto, ki je bila od 8. do 12. oktobra na različnih lokacijah v Ljubljani) med njimi recimo Benjamin Renner, francoski risar stripov in animator, veliko ime v tujini, tudi prejemnik dveh cezarjev, francoskega oskarja za najboljši animirani celovečerec. Osrednjemu gostu vsako leto posvetimo tudi skupno risanje stripa na prostem, ki nato izide v posebni publikaciji. Glavni dan festivala je stripovski sejem v Kinu Šiška (kjer redno prirejamo tudi Razlito Tinto, serijo dogodkov za ljubitelje stripa, iz katere se je razvil festival). Na sejmu se predstavijo založbe, ki izdajajo stripe, s svojimi izdajami, na voljo so rabljeni stripovski izvodi, organiziramo pogovore z avtorji novih stripov, podelimo nagrado zlatirepec za najboljše slovenske stripe, dan pa običajno sklene koncert, ki ga povežemo z risanjem stripa v živo.

Stripolis je del ustvarjalne četrti Poljane, ki obsega del Poljanske ceste od Krekovega trga do mostu čez Ljubljanico v bližini Plečnikove zapornice. Konec septembra se je ustvarjalnost četrti za en dan preselila na ulico, letos tretje leto zapored. Kako se je zgodil dogodek Poljanska fest, ki poveže in predstavi ustvarjalce četrti?

Prvi dogodek Poljanska fest smo organizirali, še preden smo bili uradno prepoznani kot kulturna četrt. Na tem delu Poljanske ceste nas je namreč kar nekaj manjših butičnih ponudnikov: poleg Stripolisa še butični pekarni, cvetličarska galerija, trgovina z dizajnerskimi svetili, pirsing studio, lončarska delavnica ... Poleg tega so na tem delu Poljanske ceste že pred časom omejili promet. Želeli smo se predstaviti prebivalcem Ljubljane s selitvijo na prosto, na cesto, ki je na dan dogodka zaprta za promet. Doslej smo poleg drugih ustvarjalcev k sodelovanju privabili tudi nekatere stanovalce tega dela Ljubljane, z obiskom smo pa kar zadovoljni.

Ustvarjalnost je na področju turizma v zadnjih letih čedalje bolj izpostavljena, ne nazadnje jo postavlja v ospredje tudi aktualna vizija razvoja ljubljanskega turizma. Kakšen je vaš pogled na ljubljansko ustvarjalno sceno, katere del ste tudi sami?

Super je, da je v Ljubljani veliko manjših ustvarjalcev, ki uživajo v svojem delu, in da je to tako zelo raznoliko. Pri tem se mi zdi tudi izjemno pomembno, da pri tem ohranjajo umetniški moment in kakovost ter da znajo številni to dvoje spretno preleviti v vsebine, ki so privlačne tudi za obiskovalce oziroma kupce. In super je, da se ustvarjalce izpostavlja in da se spodbuja povezovanje med nami. Interakcije so pomembne za porajanje novih zanimivih vsebin. Povsem drugače je, če si nenehno sam v svojem ateljeju. Kar zadeva kulturne četrti, pa je super, da se odpirajo navzven in da čim več ljudi spoznava njihove vsebine.