MMM ZGODBE: DAPPER

Uglajen in urejen

Čeprav se je zgodba začela mnogo prej, jo bomo vendarle začeli pripovedovati pri imenu. Dapper je stara angleška beseda, ki označuje moškega, ki se zna lepo obleči in lepo obnašati. Je starosvetsko dostojanstven, a v koraku s časom, predvsem pa uglajen in urejen, tudi (ali še posebej) takrat, ko v izbrani družbi uživa v lepih in dobrih stvareh.

A Dapper ni bil zares načrtovan. Kot vrhunski vinar iz odličnih sestavin z minimalno intervencijo in maksimalnim poznavanjem procesov ustvari vrhunsko sonaravno pridelano vino, ali kot izvrsten krojač iz kakovostnih surovin sešije oblačilo, ki ga bomo lahko nosili vse življenje, tako je Primož v Dapperju svoje dolgoletne poslovne izkušnje in znanje, pridobljeno skozi predano raziskovanje osebnih zanimanj, prelil (ali, če hočete, prikrojil) v posel, ki ga polni z nalezljivim zadovoljstvom. Posel, ki združuje prodajo kakovostnih izdelkov, uživanje v kramljanju ob izvrstnem vinu in izbrani jedači, grajenje skupnosti podobno čutečih in mislečih ter ustvarjanje prihodnosti z razumevanjem preteklosti.

Surov in spontan

Kako logično se kar naenkrat zdi, da Dapper ni bil načrtovan, temveč se je zgodil spontano. Težko je reči, kdaj se je zgodba zares začela. Je bilo takrat, ko je svet spremenila pandemija koronavirusa, ter se je Primož s svojim zagrebškim poslovnim partnerjem Tomislavom odločil, da zaključi tri desetletja trajajočo tradicijo izdelave delovnih oblačil in zaščitne opreme, ter svoje znanje in izkušnje preusmeri v novo “slow fashion” znamko oblačil evio? Ali takrat, ko je ob prvem obisku Sicilije odkril nov hobi, ki ga je v naslednjih 15 letih počasi, a vztrajno spremenil v profesijo distribucije in promocije sonaravno pridelanih vin? Morda pa pred približno štirimi leti, ko je nekje slišal, da se oddaja lokal na Igriški, radovednost pa ga je poklicala na ogled prostora v Nemški hiši, veličastni secesijski stavbi, kjer je nemudoma videl vse, kar bo Dapper postal? Zdi se torej, da se je zgodba pisala od nekdaj in da se je pač morala zgoditi. In kljub temu, da se je kuhala dolga leta, ostaja njena vsebina osvežujoče nerafinirana, neprocesirana, tako rekoč surova – v najboljšem pomenu besede, seveda.

Tradicionalen in trendovski

Levi del trgovine zapolnjujejo oblačila, izdelana iz “raw denim” tkanine (ki bi jo manj podučeni med nami lahko napačno poimenovali džins) ter drugih kakovostnih materialov, ki do zadnjega prihajajo iz kroga 500-600 kilometrov od butične trgovinice na Igriški, ter so skrojena v mali proizvodnji v Zagrebu. Da bi razumeli, zakaj nekateri (po Primoževih besedah zaenkrat še pretežno tujci) prisegajo na “raw denim”, se je treba sprehoditi nekoliko nazaj, v zgodovino tekstila, ki mu danes Slovenci rečemo kar džins.

“Do sredine 80-ih let je bil ves denim raw denim – ni se ga pralo, uporabljalo belil, vulkanskega kamna – tkanina se je po šivanju pustila nedotaknjena. Kasneje se je začelo džins, torej hlače iz tkanine denim, svetliti, trgati in početi še ne vem kaj, ostale pa so majhne znamke ali oddelki znamk (npr. Levi’s), ki delajo na star način. Tkanina je surova, hlač, jaken ali srajc se ne pere, kupec pa se odloči, kako naprej. Praktična prednost je, da se raw denim prilagodi posamezniku – na začetku je morda nekoliko neudoben, po 10-14 dneh pa postane del tistega, ki ga nosi, popolnoma se prilagodi telesu lastnika.

Delamo iz t.i. selvedge (self-edge) denima, tkanine, narejene na starih tkalnih strojih, ki so šli večinoma iz rabe po letu 1955. Japonci, ki so se zaljubili v ameriško subkulturo, so pokupili ogromno teh strojev in jih vrnili v pogon. Zakaj? Iz modernega tkalnega stroja pride približno 2x širša tkanina, stkana je hitreje, a ima eno pomanjkljivost – moderna tkanina na robovih izgleda razcefrana, treba jo je zarobiti, selvedge stroj pa zaključi rob na vsaki strani – ta rob lahko z malce domišljije in uporabo različnih barv niti uporabimo za zanimive detajle. Raw denim radi nosimo zavihan in selvedge denim ima krasen detajl značilnega roba, ki ga nedvomno opazijo tisti, ki na raw denim prisegajo. To je nekako postalo kultno in poznavalci to nemudoma opazijo. Tkanina ima drugačno strukturo, teksturo, občutek. Ima drobne napakice, je resnična,” nam ob praktični demonstraciji ličnega rdeče-belega roba na notranjosti hlačnice hlač, ki jih vajeno vzame s police, zgodovino in čar oblačil, ki jih prodaja, razloži Primož.

Dostojanstven in divji

Tako postane smiselno tudi, da desna stran trgovine, polna sonaravnih vin, popolno dopolnjuje levo. Rdeča nit postane očitna: je lokalnost in trajnostnost, je jasno poreklo in kakovost, predvsem pa spoštovanje do ljudi, ki ustvarjajo izdelke, in tistih, ki jih kupujejo.

“Vina so pretežno slovenska: Tokaj, Blažič, Keltis, Renčelj, Čotar, Gordia, cel kup jih je še, v kleti pa je veliko tudi tujih – iz Avstrije, Italije, Francije, Španije, Gruzije). Vsakega od vinarjev osebno poznam, to mi pomeni veliko. Celotna filozofija nabora vin temelji na biološki, biodinamični pridelavi, spontani fermentaciji brez dodanih kvasovk, a to ni dovolj. Želim poznati vinarja, začutiti njegovo energijo in se prepričati, da bo njegovo vino prineslo nekaj te energije v Dapper.

Ko govorimo o vinih, morajo biti narejena korektno, brez “grdih” napak. Ne moti me, če je na primer nekoliko povišana hlapna kislina, v principu pa morajo biti tehnično dovršena. Vedno pa gre za hojo po robu. Naravna vina so se v letih, odkar jih spremljam, seveda spremenila – večina jih gre v bolj elegantno obliko, kaj mi je všeč. Ko sem jih začel spoznavati, so mi bila všeč bolj rustikalna, zdaj so mi manj. S spoznavanjem se okus razvija in se želje spreminjajo. Spremenili pa so se tudi kupci – vedno manj je tistih, ki iščejo ekstremna oranžna vina z veliko tanini in oksidativno noto, tega so se ljudje nekoliko “prenajedli”. Še vedno pa me veseli, da lahko vinarji delajo takšna vina, kot jih želijo. Vinar, ki dela na kakovosten način, namreč pridela tako majhno količino vina, svetovni trg pa je tako velik, da lahko ne glede na slog, ki ga goji, najde trg. Lokalci iščejo bolj elegantna vina, težje maceracije pa iščejo Skandinavci, Angleži, Američani, ker jim je to novo in razburljivo. Vse to je treba upoštevati pri izbiri, a se k sreči nekako sklada tudi z mojim občutkom,” nam o izbiri steklenic, ki jih zlaga na police v Dapperju, pojasni Stayer.

Spoštljiv in skupnosten

A Dapper ni le trgovina, je tudi prostor za sproščeno degustacijo in druženje, hkrati pa del večje skupnosti – skupnosti prebivalcev in lastnikov lokalov na Igriški, a tudi širše. Ljudje, ki prihajajo v Dapper, odhajajo z izdelki, a tudi s spomini na lepe trenutke, polne razburljivih okusov in razposajenega smeha, nemalokrat pa z napotki za naslednje doživetje. Skupnost namreč presega Igriško, presega Ljubljano, presega Slovenijo. Na območje v obsegu 500-600 km, od koder prihajajo v Dapper izdelki, odhajajo zadovoljni kupci novim doživetjem naproti. Tudi Primož kdaj odide – kuhat v Restavracijo JB, pripravljat porchetto za vinski bar Movia, ali z zagrebškima kolegoma Markom Kovačem in Nikom Đukanom organizirat festival Karakterre v Avstriji.

Ker Primož pove, da mu gre beseda “trajnosten” kljub lepemu pomenu kar malce na živce, skupaj najdemo boljšo: spoštovanje. Ko se vedemo spoštljivo do okolja in ljudi okrog sebe, lahko ustvarimo nekaj zares pristnega, kar privlači isto misleče in tako gradi skupnost, ki se podpira in si pomaga ter s sodelovanjem postaja močnejša.
“Čutim, da sem ustvaril nekaj, kar mi daje ogromno zadovoljstva in tako je lažje zadovoljen tudi kupec ali gost. Nič se ne dogaja na silo, vse to sem pristno jaz in tega ne vidim kot delo. Tu živim in to živim. Na spontan način se je tu vzpostavil lep prostor, kamor ljudje res radi pridejo, kjer je res dober “vajb”, ogromno smeha in uživanja v dobrih vinih in druženju. Vključujem ljudi, ki si želijo narediti nekaj več iz enostavnega izdelka in so fejst ljudje. Veseli me, da je sodelovanja med nami vedno več, in rad bi verjel, da sem tudi jaz k temu prispeval svoj delček,” za zaključek skromno prida Primož, ki v Dapperju s poklonom staremu svetu piše prihodnost tukaj in zdaj.