MMM ZGODBE: O čebelah in medu

Pa naj se zgodba o kranjski čebelici in njenem medu zasuče v smeri opolnomočenja, samozavesti in narodnobudilnosti. Če si za hip oddahnemo in se ozremo stran od perečih grozečih tem, lahko opazimo, da Slovenci praktično vsakodnevno dosegamo nove mejnike in uspehe, najsi bo to na športnem, kulturnem, kulinaričnem, humanitarnem, znanstveno-raziskovalnem ali kakšnem drugem področju. Še dlje, skorajda vsak od nas, ki se trudi, dela in relativno uspešno navigira med izzivi vsakdana, bi si zaslužil vsaj prepoznavo, če ne medalje. Od kod potem, zelo posplošeno, tako globoko zakoreninjena skromnost, nesposobnost prepoznavanja lastne odličnosti in čudovitih zgodb, ki jih kot ljudje in skupnost pišemo skupaj.

Začetek čudovite čebelje zgodbe 

Kranjska čebela, poimenovana tudi kranjska sivka ali kranjica (Apis mellifera carnica) je ena najbolj razširjenih medonosnih čebeljih pasem na svetu, za njeno domovino pa je po prepletu izjemnega znanja, truda in tudi srečnega naključja, že od nekdaj priznana Slovenija. O prisotnosti kranjske čebele na našem območju pričajo stari pisci, kot so Janez Vajkard Valvasor, Anton Scopoli, Peter Pavel Glavar in Anton Janša. Slednji je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju in svoja odkritja delil v čebelarskih knjigah, ki jih čebelarke in čebelarji upoštevajo še danes. Med drugim je zasnoval čebelnjake, kot jih poznamo danes, zagovarjal pomembnost ustrezne paše za čebele in kot šolan slikar s kranjskimi motivi poslikal številne panjske končnice.

»Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.« A. Janša

Na rojstni dan Antona Janše, 20. maja, od leta 2018 obeležujemo svetovni dan čebel, ki so ga na pobudo čebelarske zveze Slovenije razglasili Združeni narodi.

Velike zasluge za prepoznavnost kranjske čebele nosi tudi družina Rothchütz, ki se je na gradu Podsmreka pri Višnji Gori sredi 19. stoletja lotila trgovanja s kranjskimi čebelami. Kakovost čebel, ki jih je širom Evrope pomagal širiti baron Rothchütz, je prepoznal entomolog in čebelar dr. August Pollmann, ki je leta 1879 v knjižici Vrednost različnih čebeljih pasem in njihovih varietet, določena po presoji uglednih čebelarjev kranjsko čebelo prvič poimenoval z znanstvenim imenom Apis mellifica carnica.

Kljub razširjenosti pa so pridno kranjsko čebelo dolga leta ogrožale tuje pasme, ki so jih k nam prinašali čebelarji iz tujine. Že leta 1920 so v Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo objavili prve pozive, da je s 'prirodopisnega in narodnogospodarskega stališča potrebno, da se kranjska pasma ohrani', beseda pa je meso postala z Zakonom o živinoreji, ki je leta 2002 dokončno določil, da 'zaradi varovanja obstoja avtohtone kranjske čebele na območju Republike Slovenije nista dovoljeni reja in promet s plemenskim materialom drugih pasem čebel.' Ne le čebele, zaščiteno je tudi slovensko čebelarstvo – od leta 2022 je čebelarstvo v Sloveniji vpisano tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Vsi omenjeni možje (in žene – z medom se je intenzivno ukvarjala tudi Antonija Rothchütz) so s svojo zavzetostjo, iznajdljivostjo in neumornostjo – tudi vse to so atributi kranjske čebelice – položili pomembne temelje za nadaljnji razvoj čebelarstva, s tem povezanimi dejavnostmi in užitki. Na teh temeljih so kot mozaik – ne, kot satne celice – številni predani posamezniki in posameznice začeli pisati zgodbe, ki jih je vredno bolje spoznati.

Ne polž, ne kozel, pač pa čebela 

Od leta 2021 je sredi Višnje Gore v poslopju nekdanje šole mogoče obiskati Hišo kranjske čebele, ki pod eno streho združuje muzej, turistično-informacijski center s hišno trgovinico, center za startupe, hostel in kavarno. Hiša živi in diha s čebelami, od tlakovcev na parkirišču, zunanjega čebelnjaka, interaktivne razstave, degustacijske sobe z razsvetljenimi kozarci medu v vseh odtenkih zlate, pa do brenčališča v mansardi, kjer se lahko družijo gostje, ki se odločijo noč preživeti v lesenih sobicah, oblikovanih v satovje. Skrbno zasnovan prostor je poklon zagnanosti, ki iz širši javnosti manj poznanega dela družine Rothchütz izoblikuje poučno pot od pestrih zgodovinskih dejstev do najsodobnejše predstavitve kranjske čebele, vpogleda v panje s čebeljimi družinami in predstavitve slovenskih vrst medu. 

»Mnenje, da je med luksuzna hrana, je popolnoma napačno. Iz zgodovine je znano, da gre za eno najstarejših in krepkih hranil na svetu.« A. Rothchütz - Ravenegg 

Antonija Rothchütz - Ravenegg, soproga barona Rothchütz se je poleg aktivnega sodelovanja v družinskem čebelarskem podjetju ukvarjala z raziskovanjem uporabe in blagodejnih učinkov čebeljih pridelkov in leta 1893 izdala tudi knjigo Izkušena kuharica in medena kuharija. V muzeju Hiše kranjske čebele je njenemu delu posvečena soba, v kateri lahko obiskovalci poskusijo različne tipe slovenskega medu. Tega od leta 2008 slovenski čebelarji shranjujejo v tipiziran kozarec, ki kupcem zagotavlja in sporoča, da gre za med ali čebelje pridelke slovenskega porekla. Slovenski med je vse od leta 2013 registriran pri Evropski komisiji – pod tem imenom se lahko prodajajo akacijev, lipov, kostanjev, hojev, smrekov, cvetlični ali nektarni ter gozdni ali manin med. Slovenski med nosi zaščiteno geografsko označbo, kraški med ter kočevski gozdni med pa tudi označbo zaščitenega geografskega porekla. Vsi so na voljo na pokušino tudi v Hiši kranjske čebele.

Celostno izoblikovano izkušnjo obiska v Hiši kranjske čebele velja zaokrožiti z nakupom izdelkov ponudnikov iz lokalnega okolja, od kozmetike, nakita, sveč, knjig in medenih izdelkov Čebelarne Novak iz Zgornje Slivnice (med katerimi sta posebno priljubljena medeni namaz z lešnikom ali pistacijo) ter medeni liker Čebelarstva Koželj iz Šmarja - Sap. Tudi v kavarni je užitek obarvan medeno, pa ne le pri slaščicah iz kavarnice Karolina – privoščimo si lahko tudi kavo z medom, limonado z medom in sivko, medeno pivo iz bližnje pivovarne Stežičar ter medeno penino Čebelarstva Jere.

Če bi Ljubljana bila Čebeljana 

Čebelarstvo Jere je s svojim medenim vinom in medenim penečim vinom iz fermentiranega medu tudi eden od ponudnikov izdelkov iz medu iz Osrednjeslovenske regije, ki se pridružuje projektu Ljubljanska Čebelja pot, ki jo je Mestna občina Ljubljana zasnovala leta 2016 v sklopu Zelene prestolnice Evrope. Od tedaj se je projekt, ki temelji na bogati tradiciji čebelarjenja in predstavlja kulturno in zgodovinsko dediščino mesta, izoblikoval v živahno mrežo čebelarjev, gospodarskih organizacij, kulturnih institucij in neumornih posameznikov, ki nenehno snujejo nove ideje, povezane s čebelarstvom, biodiverziteto in oskrbo s hrano. V sklopu Čebelje poti se je razvil tudi program Čebela v Ljubljani z azilom za roje, uvedbo pozne košnje, spremljanjem divjih opraševalcev in pedagoškim programom api vrtec.

Začetki čebelarjenja v Ljubljani domnevno segajo v čas prvih poselitev, o čemer pričajo najdeni deli opreme, o pomembnosti panjev pa poročajo tudi arhivski viri, kot so fevdne knjige iz srednjega veka. Iz srednjeveških zapisov lahko razberemo tudi, da se je vas Medno nekoč imenovala Medovno in označevala prostor, kjer so živeli čebelarji. Ti so kasneje svoje pridelke prodajali ljubljanskim medičarjem in svečarjem. Čebelam se v Ljubljani od nekdaj dobro godi, od nekdaj pa so tudi del naših vsakdanjih poti. Ozrite se kdaj na secesijsko pročelje Miklošičeve 4, stavbo Mestne hranilnice na Čopovi ulici 3 ali pa nad vhod Narodnega muzeja na Muzejski ulici 1. Tudi Plečnikova hiša v Trnovem nosi skrivnostni detajl – kamniti grb s petimi čebelami.

Morda se občasno sprehodite po eni najkrajših ljubljanskih ulic – Medarski ulici v bližini stolne cerkve sv. Nikolaja, kjer je konec 19. stoletja pa do 1901 potekala prodaja medu na drobno. Če danes tam slišite le še pobrenčavanje mesta, pa nedaleč stran pozorno uho v lepem vremenu lahko prisluhne čebelam, ki nabirajo med na strateško vse pogosteje zasajenih medovitih rastlinah in drevesih (zasaditve v parkih, drevored malih jesenov ob Slovenski cesti, divji vrtički na strehah postaj mestnega potniškega prometa) ali pa se vračajo v katerega od preštevilnih mestnih panjev in čebelnjakov.

Med sprehodom po Tivoliju si lahko v bližini čolnarne v miru ogledate čebelje življenje v nakladnih panjih, ki so jih pomagali zasnovati študentje s fakultete za arhitekturo. Na poti na grad si lahko ogledate Plečnikov čebelnjak, kulturni spomenik, ki predstavlja repliko čebelnjaka z dvorca v Lanem blizu Prage. Čebelnjak, zasnovan v obliki preprostega paviljona, je arhitekt Jože Plečnik v 30. letih prejšnjega stoletja zasnoval za rezidenco prvega češkega predsednika Masaryka. Tudi na vrtu ob Plečnikovi hiši v Trnovem je na ogled postavljen čebelnjak s petimi panji z arhitektovo izvirno zasnovo, a žal je že od leta 1992 prazen. Krogotok življenja kranjske čebele pa lahko varno spremljate tudi v Botaničnem vrtu, kjer so postavili učni čebelnjak za čebele, ki se, tako kot prebivalci Ljubljane, rade pomudijo med gredicami naše najstarejše kulturne, znanstvene in izobraževale ustanove z nepretrganim delovanjem od leta 1810. V Botaničnem vrtu nikar ne spreglejte mogočne Marmontove lipe, ki je bila posajena ob ustanovitvi botaničnega vrta – simbol slovenstva po več kot 200 letih poleti čebelam nudi pašo, vsem sprehajalcem pa prijetno zavetje v dišeči senci.

Ljubljana, ki ji je Čebelarska zveza Slovenije v preteklih letih že trikrat podelila naziv Čebelam najbolj prijazna občina za prizadevanja na področju čebelarjenja združuje več kot 350 čebelarjev s skupno vsaj 4500 panji. Medtem ko so številni postavljeni na obrobju kotline, od koder se čebele na pašo odpravljajo na Ljubljansko barje ali po višje ležečih travnikih in gozdovih, jih množica domuje v urbanih čebelnjakih na mestnih terasah in strehah. Te mini meščanke po pripovedovanju Gorazda Trušnovca, enega najbolj prepoznavnih urbanih čebelarjev pri nas in predsednika društva Urbani čebelar, že znotraj obvoznice uspejo zagotoviti precej različnih okusov urbanega medu. Medtem ko čebele iz centra, ki cvetove izbirajo na Golovcu ali Rožniku, skrbijo predvsem za gozdni med, so tiste iz Bežigrada bolj vajene cvetic iz sadovnjakov in vrtov, čebele iz Šentvida pa slovijo po odličnem kostanjevem medu.

»Čebele, tudi tiste, vajene mestnega vrveža, začutijo slabo voljo in neučakanost čebelarja, zato je treba z njimi ravnati mirno in spoštljivo.« G. Trušnovec

Za začetnika urbanega čebelarjenja v Ljubljani in Sloveniji nasploh velja Franc Petrovčič, ki je prve panje na terasi Cankarjevega doma postavil že leta 2011. Danes čebele domujejo na številnih strehah v BTC-ju, na terasi Hotela Park, strehi Kina Šiška, Španskih borcev in Centra Rog, kjer se je čebelarjenja priučila tudi direktorica Renata Zamida. Med, ki ga zagotavljajo urbane čebele, je zaradi manjše uporabe pesticidov in insekticidov v mestih, čist in kakovosten, prav tako pa se snovi, prisotne v izpušnih plinih v medu ne pojavljajo. Kakovost medu zagotavlja tudi bogata biodiverziteta, ki jo Ljubljana z intenzivnimi prizadevanji iz leta v leto še izboljšuje. Če bi se tudi vi želeli preizkusiti v urbanem čebelarstvu, lahko v Ljubljani najamete panj in čebele povabite na svoj vrt, balkon, streho, prizidek ali garažo – zanje bodo poskrbeli urbani čebelarji, pridelek pa boste lahko porabili v svoji kuhinji.

Naužijte se medenih užitkov 

Ljubljana z okolico ponuja vrsto priložnosti za sladkanje z medom in medenimi izdelki. Morda vas na poteh po obrobju Ljubljane razveseli skromen izvesek 'Domači med' v bližini kakšne kmetije ali pa si svoj lonček sladkega zlata zagotovite ob obisku katere od mestnih tržnic. V nakupovalnem središču v Šiški lahko nakup medu opravite celo na medomatu, za butično izkušnjo pa izberete katero od trgovinic v starem mestnem jedru.

Različne vrste slovenskega medu lahko poskusite tudi v sklopu doživetja Dobimo se na plac', ki ga organizira Turizem Ljubljana. Pokušina dobrot iz osrednje tržnice in okoliških lokalov vas bo namreč vodila tudi v bližnjo Učilno okusov do njihove zbirke čebeljih proizvodov. Morda vam uspe poskusiti tudi pravi Ljubljanski med – gre za neformalen standard, ki ga uporabljajo čebelarji, vključeni v Čebeljo pot, ki pridelujejo kostanjev, cvetlični ali gozdni med in so vključeni v sistem SMGO – Slovenski med z geografsko označbo. Izdelke iz medu lahko poskusite tudi v čajnici Primula v Botaničnem vrtu, kjer za medene dobrote poskrbijo dijaki in študentje iz bližnjega Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana.

Cvetni prah in med sta tudi priljubljeni sestavini ljubljanskih kuharskih mojstrov – Grič vam za uvod postreže z maslenim kruhom z medom in šisom ter maslom s črnim česnom in medom, TaBar cvetni prah doda suho zorjeni postrvi in ikram na kruhku, polnjenem s pregreto smetano in redukcijo oranžnega vina. B-restaurant and bar (InterContinental) vam ponudi medeni koktejl in sladoled z razgledom, v Gostilni na Gradu pa se lahko posladkate z medenjaki z bezgovim sladoledom. Na drugi strani grajskega dvorišča se domači med in cvetni prah občasno pojavita tudi v atraktivnih jedeh Igorja Jagodica iz restavracije Strelec, najbolj znani pobudnik uporabe čebeljih produktov v visoki kulinariki pa je nedvomno starosta slovenske visoke kulinarike, Janez Bratovž iz Restavracije JB.

»Najraje uporabljam cvetni prah. In Gorazd Trušnovec ima zame prav posebnega, ki se imenuje izkopanec ali čebelji kruhek – gre za cvetni prah, prinesen v panje, ki ga čebele predelajo, mu odvzamejo vodo in dodajo svoje izločke, tako da fermentira in postane na ta način še veliko bolj hranljiv.« – J. Bratovž

Posebno medeno doživetje si lahko pričarate tudi v Slovenskem etnološkem muzeju, kjer vas bodo v spremljavi medice, medenjakov in ajdovega kruha z medom popeljali skozi zgodbo o trgovini Lectarija, ki jo je ob koncu 30. letih prejšnjega stoletja po naročilu medičarja in svečarja Jakoba Krbavčiča in njegove žene Henriete zasnoval in opremil Jože Plečnik, ter vam v sklopu stalne razstave Med naravo in kulturo podrobneje predstavili čebelarstvo, tradicijo lectarstva (izdelava poltrajnega figuralno oblikovanega in okrašenega peciva iz medenega testa) in izjemno zbirko poslikanih panjskih končnic.

Čebele nujno potrebujemo. Ne le, da zagotavljajo znaten delež naše vsakodnevne prehrane, poglejte le, kako nas navdihujejo, da jih tudi mi – zavzeti, marljivi, prilagodljivi, iznajdljivi – vključujemo v svoja življenja na nove in nove načine. Predvsem pa nas vedno znova učijo, da prava moč izvira iz skupnosti, iz skupnega truda in prizadevanj. In tovrstne sloge in moči ne gre jemati zlahka, nanjo je treba biti ponosen.