Plečnikova Ljubljana

Osrednji kamniti most Tromostovja iz leta 1842 stoji na mestu nekdanjega lesenega, strateško pomembnega srednjeveškega mostu, ki je povezoval dežele severozahodne Evrope z Balkanom oziroma z jugovzhodno Evropo. Med leti 1929 in 1932 je Plečnik osrednjemu mostu dodal še dva mostova, namenjena pešcem in tako ustvaril edinstveno arhitekturno posebnost Ljubljane.

Arhitekt Jože Plečnik je pokrito tržnico, ki je bila zgrajena med letoma 1940 in 1944, zasnoval kot niza pokritih tržnic ob reki, v dveh etažah, ki s svojo ukrivljenostjo sledita njenemu toku. Vodno stran je opremil s polkrožnimi okni, na cestni strani je stavbi tržnic okrasil z dolgima vrstama stebrov. Celoten kompleks, ki odraža renesančne zglede, je dal pokriti s streho iz masivnih betonskih strešnikov.

Narodna in univerzitetna knjižnica, ki v svoji bogati zbirki hrani tudi številne srednjeveške rokopise, inkunabule in renesančne tiske, je bila zgrajena med letoma 1936 in 1941 in je najpomembnejše delo arhitekta Jožeta Plečnika v Sloveniji.

Na mestu Plečnikovega mostu, postavljenega v letih 1931 in 1932, je nekoč stal lesen most, ki je v srednjem veku povezoval dve ključni središči Ljubljane, Mestni in Novi trg. Na njem so imeli svoje delavnice čevljarji, po katerih je dobil tudi ime. Mostu dajejo značilen videz ograja s preprostimi stebriči ter visoki stebri različnih velikosti s kroglami na vrhu.

Arhitekt Jože Plečnik je do leta 1940 v nasprotju s tedaj običajnimi mrtvašnicami na glavnem ljubljanskem pokopališču zasnoval izviren kompleks mrliških vežic Žale, po katerem je kasneje dobilo ime celotno pokopališče. Na Žale vodi monumentalen vhod skozi slavolok z množico stebrov v dveh nadstropjih, ki simbolično ločuje mesto mrtvih od mesta živih. Nad slavolokom stoji dvojni kip Kristusa in Marije Zavetnice.

Trnovski pristan, ki ga je uredil arhitekt Jože Plečnik, je s svojimi velikimi kamnitimi stopnicami, ki se spuščajo proti reki, svojevrstna arhitekturna stvaritev in eno najlepših sprehajališč v Ljubljani.

Trnovski most, zgrajen med 1929 in 1932, je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Most krasi masivna ograja. Na sredini mostu stoji kamnit kip sv. Janeza Krstnika, zaščitnika Trnovske cerkve, ki ga je izdelal kipar Nikolaj Pirnat. Most krasijo še stebriči. Najbolj presenetljiv element je zasajen drevored brez na samem mostu.

Cerkev, ki jo je arhitekt Jože Plečnik gradil v letih od 1937 do 1940, je ena njegovih najizvirnejših stavb. Stavba je na zunaj preplet kraške cerkve (zvonik na preslico) z elementi grškega templja. Zaradi močvirnega terena stoji na pilotih, njena konstrukcija je deloma lesena. Skozi vitki in prevotljeni zvonik vodi v cerkev zanimivo oblikovano stopnišče.

Cerkev Sv. Frančiška je bila zgrajena v letih od 1925 do 1927. Njeno jedro, prekrito s položno streho, dopolnjuje zvonik, prizidan leta 1931. Notranjost cerkve je nevsakdanja. Osrednji, centralni prostor okvirja vrsta monumentalnih opečnih stebrov, za katerimi je ob stenah dovolj prostora za obhod. Veliki oltar je odmaknjen od cerkvene stene in stoji ob stebrišču. Na obeh straneh ga, prav tako postavljena ob stebre, dopolnjujeta stranska oltarja.

Plečnikova ureditev Ljubljanice in njenih nabrežij se izteče ob vodni zapornici pri Cukrarni, kjer je po arhitektovi velikopotezni zamisli oblikovan simbolni slavolok, posvečen vodi, ki zapušča mesto. Zapornica je bila postavljena v letih med 1939 in 1944 in je zgrajena tako, da ni videti mehaničnih sklopov za njeno dviganje in spuščanje ter ostalih tehničnih elementov.

Mestne utrdbe na Mirju so bile v 30. letih 20. stoletja obnovljene po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Kamnita piramida, nadzidava, vhodi ter obokan prostor, ki je obložen s kamnitimi ostanki bližnjih antičnih hiš, so njegovo delo, enako kot notranji park. Tudi stebrišče ob glavnih južnih vratih ni antičnega izvora.