Tradicionalne jedi iz regije

Ljubljanska gostilna Šestica je s svojo gostinsko dejavnostjo pričela že leta 1776, zaslovela pa je s priljubljenima jedema, golažem in vampi. Številni gostje so po navadi naročali polovično porcijo golaža in polovično porcijo vampov na istem krožniku, zato se je jedi prijelo ime »malo mešano«. Jed je še danes v ponudbi gostilne.

Kulinarično podobo Dola pri Ljubljani sooblikujeta predvsem gostilni Vegov hram ter domačija Pr' Krač. Ena od hišnih kulinaričnih posebnosti kmetije Pr' Krač, je prav gotovo Pečena telečja krača, ki jo postrežejo z različnimi sezonskimi prilogami.

V Trzinu naj bi še v 19. stoletju delovalo veliko mesarjev, ki so izdelovali tudi klobase. Danes se značilne lokalne klobase imenujejo trzinske klobase ali trzinke in jih pripravljajo z zeljem, repo ali žganci. Prvi vikend v maju v Trzinu pripravijo Florjanov sejem, kjer vam postrežejo tudi s trzinskimi klobasami.

Ponudba gostiln v Domžalah temelji pretežno na nekdanjih prazničnih kmečkih jedeh s konca 19. stoletja. Domžalski šobelj oz. gorenjski želodec je ena takih jedi. Maso iz svinjskega mesa in prosene kaše nadevajo v želodec ali čreva ter jo postrežejo hladno kot narezek ali toplo s prilogami.

Mengeš slovi predvsem po dolgi tradiciji izdelovanja harmonik in drugih glasbil. Njihova kulinarična posebnost pa je okusna enolončnica, katero je v 19. stoletju pisatelj Janez Trdina poimenoval »bizgec«. Jed sestavljajo kislo zelje in repa, ječmenova kaša, korenje, peteršilj in kos prekajenega mesa.

V Komendi so bili nekoč znani po izdelovanju posod za pripravo hrane, med drugim tudi potičnikov za peko potic. Leta 1929 so ustanovili tudi lončarsko zadrugo. Njihovo kulinarično ponudbo zaznamuje verjetno ena najbolj splošno razširjenih prazničnih jedi, svinjska pečenka s praženim krompirjem, ki jo odlično pripravijo v gostilni Čubr.

V Repnjah domujejo šolske sestre svetega Frančiška Kristusa kralja, ki igrajo pomembno izobraževalno vlogo na področju kulinarike. Ta izvira iz dolgoletne tradicije kuharskih tečajev, na katerih so si številna dekleta in mlade žene v preteklosti pridobivale znanje osnov kuharstva. Kulinarični predstavnik občine so Vodiške preste, ki pa so danes žal le ostanek nekdaj močno razvejane rokodelske dejavnosti v tem kraju.

Kamnik z okolico se ponaša z imenitno kulinarično ponudbo, združeno pod skupno znamko Okusi Kamnika. Ena izmed značilnih jedi v projektu je sir Trnič, ki velja za posebnost Velike planine. S slanim sirom hruškaste oblike, ki jih okrasijo z lesenimi rezljanimi »pisavami« so po tradiciji fantje obdarovali svoja dekleta.

Kulinarika občine Lukovica je povezana z delovanjem Čebelarskega centra Slovenije in z znamenitimi trojanskimi krofi. Slednje že od leta 1961 cvrejo v Gostilni Trojane. V več kot petdesetih letih so jih ocvrli že okoli 100 milijonov. Polnjeni so z različnimi nadevi in posipani z raznimi posipi in ni Slovenca, ki bi se peljal mimo Trojan in se ne bi ustavil v poznani gostilni na krofih.

Moravče so večini obiskovalcev poznane kot izhodišče za prijetne izlete in za nedeljska kosila v tamkajšnjih gostilnah. V gostišču Peterka pripravljajo priljubljene nadevane telečje prsi, ki so ena od standardnih nedeljskih jedi. Njihova posebnost je v nadevu, ki ga vsaka gospodinja pripravi nekoliko po svoje.

Čeprav so bile jetrne klobase eden od najbolj značilnih izdelkov na kolinah skoraj v vseh pokrajinah po Sloveniji, se je njihovo izdelovanje najbolj množično ohranilo prav na območju Litije in Zasavja. Poznanih je več receptur, a nadev naj bi vedno vseboval meso in maščobo iz prašičje glave, jezik, potrebušino, jetra, prepraženo čebulo, proseno kašo in začimbe.

Na gradu Bogenšperk pri Šmartnem je Janez Vajkard Valvasor ustvaril svoje temeljno delo Slava vojvodine Kranjske, ki je izšlo leta 1689 in velja za izjemen primer popisa lokalne zgodovine in kulture. Lokalna jed Valvasorjev krožnik po njem nosi le ime, ni pa povezana s prehranskimi navadami njegovega časa. Na krožniku je hrustljavo pečen svinjski hrbet s prilogo.

Rodovitna Dobrepoljska dolina je obdana z gozdovi, v katerih rastejo gobe. Nabiranje gob ne predstavlja le dodatnega vira dohodkov za lokalno prebivalstvo, ampak tudi sezonsko popestritev družinskih jedilnikov. Gobova juha z žganci je po navadi glavna jed oziroma enolončnica. Okus ajdovih žgancev se odlično ujame z okusom gob.

V razvoju prehranske kulture so imeli pomembno vlogo samostani, ki so veliko prispevali k izobraževanju. Izdelovanje sira je med največjimi tradicijami velike večine samostanov. V edinem še delujočem cistercijanskem samostanu na naših tleh, v Stični, izdelujejo stiški sir, ki slovi po izjemnem okusu, h kateremu pripomoreta kakovostno mleko ter predvsem kakovostno krmljenje krav.

Vsakdanje in praznično prehranjevanje z jedmi iz žit, zelenjave, stročnic in skromno zastopanega mesa sta stoletja oblikovali prehransko podobo velikolaške občine. Poprtnik je vrsta božičnega obrednega kruha. Ker je praznični kruh, je temu tudi primerno izdelan iz najboljše bele moke ter okrašen s testenim okrasjem. V Velikih Laščah so pred leti ponovno začeli oživljati izdelovanje poprtnikov.

V Pekarni Grosuplje v svoj proizvodni program uvajajo že davno pozabljene vrste kruha in pekovskega peciva. Z inovativnimi tehnološkimi posebnostmi, ki temeljijo na stoletnih izkušnjah naše krušne kulturne dediščine, s posebnimi edicijami kruhov spremljajo vse večje praznike. Kruh, pletenice, ptičke in ostalo pekovsko pecivo prodajajo v vseh Mercatorjevih prodajalnah.

V občini, kjer se stikajo Ljubljansko barje, cvetoči travniki in bogati gozdovi, so vsi pogoji za sobivanje človeka z naravnim okoljem, kar vključuje tudi njegove prehranske navade. Bližina Ljubljanskega barja in gozdovi nudijo dovolj divjačine za pripravo divjačinskih jedi. Ena takih je Barjanska divjačina, katero vam postrežejo v Gostilni Petkovšek.

Pred okoli 6500 leti so območje Ljubljanskega barja naselili poljedelci in si tam postavili kolišča. Podrobne raziskave arheologov so odkrile vrsto značilnosti prehranske kulture koliščarjev, ki so lahko odlično izhodišče in izziv za lokalno sodobno kulinarično ponudbo. Sodobno koliščarsko kosilo sestavljajo živila, ki naj bi jih po arheoloških raziskavah poznali in uživali že koliščarji. Kosilo nudijo v lokalni gostilni Gerbec.

Naravna posebnost občine Borovnica je divja soteska Pekel z več slapovi. Ob njenem začetku je tudi istoimenska gostilna, ki slovi po postrvih pripravljenih na različne načine. Ujamejo jih neposredno iz bazena, v katerega se steka bistra voda iz slikovite soteske. Druga posebnost občine so nasadi ameriških borovnic. Konec julija vsako leto tudi pripravijo osrednjo prireditev Dan borovnic.

Sodobno kulinarično podobo Logatca ustvarja vrsta gostiln in t.i. turističnih kmetij odprtih vrat. Ena takšnih je prav gotovo Izletniška kmetija Šinkovc, kjer lahko okusite značilne logaške jedi. Izrazita logaška posebnost so prav gotovo sočni vinski štruklji, ki jih najprej spečejo, potem pa jih zalijejo še z vinom.

Prešce so krušni hlebčki, s katerimi so obdarovali otroke in reveže na praznik vseh svetih, ponekod tudi na Martinovo. V imenu hlebčkov se skriva spomin na nekdanje vrste presnega, nekvašenega kruha. Z bogato krušno dediščino teh krajev se lahko seznanite v Tehniškem muzeju Bistra, kjer sta v muzejskih zbirkah zastopana tudi mlinarstvo in peka kruha. Prirejajo tudi različne krušne delavnice.

Horjul je zelo mlada občina, ki še spoznava svojo kulinarično razpoznavnosti in značilnosti. Ena značilnih jedi, ki jih najdete v teh koncih, so prav gotovo drobnjakovi štruklji – kuhani štruklji s skutnim nadevom, ki mu primešajo drobnjak. Prav zaradi drobnjaka so primerna jed v pomladanskem in poletnem času.

Čeprav občina zaradi svoje mladosti (ustanovljena je bila šele leta 2006) še nima izoblikovane kulinarične razpoznavnosti, pa kmetijske površine na Ljubljanskem barju in okoliški gozdovi ponujajo dobro izhodišče za izbiro značilnih jedi. Svojevrstna lokalna inačica jabolčnega zavitka so jabolčne palčke, ki jih ponuja pekarna Klasek.

V občini deluje vrsta znanih in uveljavljenih družinskih gostiln, ki že desetletja sooblikujejo kakovostno gostinsko ponudbo Osrednje Slovenije. Njihovi meniji slonijo na jedeh, ki so že vrsto let preizkušeno kakovostne in vejajo za hišne specialitete. Rakitna z okolico je bogata z divjimi živalmi, med katerimi so divji prašiči, srnjad in jelenjad.

Občina predstavlja svojo kulinarično zgodbo s sloganom Dobrote Blagajeve dežele. Blagaj je bil grof, ki se je poročil z lastnico polhograjske graščine. Kot upravljalec posestva in župan je bil priljubljen med lokalnim prebivalstvom. Culo dobrot Blagajeve dežele sestavljajo izdelki lokalnih proizvajalcev, pridelani na kmetijah na tradicionalen način, naročila za culo dobrot pa sprejemajo v hiši medu Božnar.

V Sori pri Medvodah že leta zadnji teden v avgustu organizirajo Festival kranjske klobase, večdnevno prireditev, posvečeno tej znameniti slovenski klobasi. Na festivalu ocenjujejo in izberejo najboljšo, pripravijo razstavo jedi s kranjskimi klobasami, na koncu pa še veselico, na kateri postrežejo s klobasami, cvičkom in pivom Union.