Velika planina in trnič

Dobro uro iz Ljubljane vabi Velika Planina, pravljična planota z enim največjih evropskih pastirskih naselij. Nekaj dražljivega je v pastirskem načinu življenja. Način bivanja v svobodi odmaknjene narave od nekdaj opevajo ljudske pesmi, danes pa navdihuje vse več meščanov, ki si iščejo utehe pred pritiski vsakdana.

Ljubljančani se od nekdaj radi podajo na izlet na Veliko planino. Med mehko zaobljeno belino zasnežene pokrajine ali pomladno žvenketenje kravjih zvoncev se podajajo na sprehode in tudi na športne podvige. Tam najdejo prav svoje trenutek, ki pa v tako slikovitem okolju kaj kmalu dobijo tudi kulturno in kulinarično dimenzijo. Postanejo kulkul trenutki.

Najbolj značilno živilo Velike planine, sir trnič, nosi prav tolko simbolnega kot prehranskega. Planinske trave in rože rasejo in dišijo drugače in vse to se sežame tudi v slovitem Trniču, ki mu v dolini ni enakega. Trnič pa je tudi zgodba o veščini, potrpljenju, hrepenenju in ljubezni. Ta sir prav posebne hruškaste oblike so iz skute, smetane in soli od nekdaj izdelovali planinski pastirji. Z reliefno izrezljanimi lesenimi deščicami, “pisavami” pa so mu vtisnili prepoznaven okrasni vzorec. Po izročilu so pastirji trniče jeseni, ob koncu paše, kot dokaz ljubezni in zvestobe podarjali svojim izbrankam, ženam in dekletom. Trniče so vedno izdelovali v paru. Pastirji so enega obdržali, drugega pa podarili izvoljenkam, ki so sir hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je s tem pristala na pastirjevo dvorjenje.

Na Veliki planini lahko še danes poskusimo ta poseben sir. Marsikdo si iz Velike planine ta nekdanji simbol ljubezni odnese kot edinstveni spominek, ki tudi v meščansko stanovanje v Ljubljani prinese planinsko sapo. In morda kot izpoved ljubezni. Kulkul trenutek, ki nas spremlja iz tradicije v sodobnost, iz neokrnjene narave v mestno realnost.