Slovenski etnografski muzej

Slovenski etnografski muzej kot osrednji etnološki muzej s slovenskimi in zunajevropskimi zbirkami s področij materialne, socialne in duhovne kulture skrbi za njihovo ohranjanje, preučevanje, spoznavanje in razumevanje. Nastal je leta 1923 z ločitvijo od Narodnega muzeja. Začetki muzeja se navezujejo na nastajanje zbirk v okviru Deželnega muzeja za Kranjsko (ustanovljen 1821).

Prek letnega cikla razstav in drugih prireditev - slovenskih (tudi zamejskih in izseljenskih), drugih evropskih in zunajevropskih - izobraževalnega programa in publikacij muzej predstavlja tradicijsko kulturo na Slovenskem in o kulturah nekaterih drugih ljudstev sveta. Razstavni predmeti in dejavnosti muzeja obsegajo tako materialno kulturno dediščino vsakdanjih in prazničnih načinov življenja kot tudi dediščino znanj, vrednotenj, tehnik, modrosti in ustvarjalnosti.

Muzej obiskovalcem ponuja še ogled tkalske delavnice, muzejsko trgovino in kavarno.

Stalne razstave

Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti

Razstava prikazuje človekovo dojemanje časa, njegov delovni, prosti in praznični čas, pa tudi vplive časa na načine življenja v različnih življenjskih obdobjih in družbeno-kulturnih okoljih.

O času premišljujemo, govorimo, ga občutimo, raziskujemo, merimo in beležimo z različnih zornih kotov. Opazujemo ga na sebi, na drugih živih bitjih, na predmetih, v prostoru,...

V petih vsebinskih sklopih si lahko ogledate številne predmete, fotografije in filme, ki kažejo različne odtenke časa.

Človek in čas: Prvih 100

Razstava predstavlja 100 predmetov, ki pripovedujejo vsak svojo neponovljivo zgodbo o svojem izvoru, izdelovalcih in uporabnikih, ter o njihovem življenju v muzeju.

Skozi čas predmete in življenja z njimi povezanih ljudi gledamo skozi različna očala, saj različna obdobja ljudem prinašajo drugačne izkušnje. SEM je tako most, ki nas s pričevalnostjo zbranih predmetov venomer znova povezuje s preteklostjo in prihodnostjo.

Na razstavi so med drugim predstavljeni predmeti, na primer, rekonstrukcija noše iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, rezljana vrata iz Poljanske doline, gostilniški inventar iz začetka 20. stoletja, kreacija Sončnica oblikovalca Alana Hranitelja, kovček izseljenke, delovno oblačilo gasilca.

Del razstave odseva srečevanja Slovencev s kulturami sveta.

Med naravo in kulturo

Stalna razstava predstavlja zakladnico slovenske in svetovne etnološke dediščine z več kot 3000 razstavljenimi predmeti.

Razstava predstavlja namene, za kakršne so naši predniki predmete izdelovali, jih uporabljali, in kako so se skozi prostor in čas razlikovale in spreminjale njihove oblike.

Plečnikova lectarija

Razstava prikazuje Plečnikovo Lectarijo – opremo nekdanje prodajalne domače in umetne obrti, ki je bila na Kongresnem trgu 5 v Ljubljani odprta leta 1940. Razstavljene so lesene vitrine, mizica in klop ter izložbeno okno z medeninasto spiralo, ki se je uporabljala kot ogrodje za aranžiranje prodajnih artiklov, masivna okrogla miza iz umetnega kamna in lesen lestenec s svečami v krogu.

Opremo prodajalne Lectarija sta Slovenskemu etnografskemu muzeju leta 2000 podarila potomca Henriete in Roka Freyerja, hči Agata Freyer Majaron in sin Rok Freyer. Lectarijo je muzej ustrezno restavriral ter jo leta 2004 umestil v program takrat novo odprte razstavne hiše kot muzejsko trgovino in kulturno dediščino. S Plečnikom in njegovo Lectarijo je povezana tudi Krbavčičeva delavnica na Trubarjevi cesti 55 v Ljubljani. Na razstavi je predstavljen celoten ambient trgovine, katere tradicija sega v čas med obema vojnama, ko je vanjo zahajal tudi arhitekt Plečnik.

Izbrana dela mojstra Jožeta Plečnika so bila leta 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Z razstavo Plečnikova Lectarija Slovenski etnografski muzej osvetljuje tudi njegova manj znana dela in prizadevanja ter njegov odnos do rokodelstva.

Razstava je nastala ob 150. obletnici rojstva arhitekta Plečnika, ki jo je Slovenija praznovala v sodelovanju z Unescom.

Nesnovna kulturna dediščina Slovenije

Stalna razstava o nesnovni kulturni dediščini v Slovenskem etnografskem muzeju predstavlja bogato zakladnico praks, predstavitev, izrazov, znanj in veščin, ki so vpisane v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

Občasne razstave - izbor

Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke

Razburljiva zgodba zbirke se je začela pred dobrimi sto leti, ko se je avstro-ogrski mornariški oficir Ivan Skušek ml. iz vojnega ujetništva na Kitajskem vrnil v Ljubljano. Z ženo Japonko Tsuneko Kondō Kawase sta v 75 velikih zabojih s seboj pripeljala zbirko izjemnih vzhodnoazijskih predmetov. Želela sta ustanoviti muzej azijskih kultur, vendar tega nista uspela uresničiti. Edinstveno zbirko sta zato razstavila kar v svojem stanovanju, z njo živela in jo razkazovala gostom, danes pa zbirko hrani SEM.

Gre za največjo zbirko vzhodnoazijskih predmetov v Sloveniji. Na ogled so imenitni predmeti, kot na primer maketa kitajske stavbe, ki so jo nedavno sestavili strokovnjaki iz Muzeja cesarskih palač iz Prepovedanega mesta v Pekingu, rekonstrukcija dnevne sobe Skuškov z izbranimi kosi rezljanega pohištva, izdelki iz porcelana, budistični kipci, svilena vezena oblačila, glasbila in številne skrivnostne muzealije.

Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda

Razstava razkriva motiviko, ki jo je veliki slovenski slikar Maksim Gaspari (1883 – 1980) črpal iz etnografske dediščine, pri čemer izpostavlja motive pripadnostnih kostumov, svatbe, dedka Mraza in čebelarstva ter bogastvo razglednic.

Njegova motivika je zagotovo povezana z dejstvom, da je bil Gaspari kot restavrator in risar v Etnografskem muzeju 20 let v neposrednem stiku z muzejskimi etnografskimi zbirkami. Celotni opus Maksima Gasparija je več kot pol stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev, hkrati pa je pripomogel k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje za potrebe notranje in zunanje razpoznavnosti.