S pehtranovo potico, tokrat v prijazni mini obliki lepotičke, ki jo okusimo v srcu Zmajevega mesta, se nam tako pričara edinstvena kulinarično kulturna izkušnja, ki jo z obiskom Slovenskega etnografskega muzeja še nadgradimo in poglobimo.
Seveda besedna igra ni naključje - res, da jemo in okušamo “le potičko”, ob tem pa uživamo tudi v obliki in lepoti te edinstvene sladice, prave “lepotičke”.
Zaslugo za njeno prepoznavno obliko pa ima model, kajti prava potica je tista, ki se speče v potičnici. Potičnica, potičnik, šarkl, modlc je samo nekaj izrazov za okrogli pekač za potico. Danes se za peko potic uporabljajo najrazličnejši - navadno so okrogli z reliefnimi ornamenti in sredinskim stožcem, spet drugi so nižji, z gladko steno. Izdelani so lahko iz žgane gline, kovine, poznamo tudi emajlirane in silikonske.
Slovenski pregovor pravi: »Brez lončarja ni semnja, ne potice.« Okrogle potičnice so namreč od poznega 18. stoletja izdelovali lončarji na vretenu. Izdelano iz gline je lončar najprej sušil na zraku, sledilo je žganje lončevine v lončarski peči, na koncu so potičnico pobarvali z glazuro.
Namig: lončene potičnice so na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer hranijo mnoge primerke. Nekaj jih je razstavljenih na stalni razstavi Med naravo in kulturo, prodajajo jih v muzejski trgovini Lectariji, nepozabno doživetje pa je ogled izdelave potičnice v živo v Lončarskem ateljeju SEM.
Pehtranovo lePotičko si lahko privoščite v:
