V soteski praviloma vlada spokoj. A med daljšim in močnejšim deževjem ter po njem se v njej vse peni in buči od podivjane vode, ki puhti v meglenih oblakih. Zato so jo imeli za domovanje hudiča, čigar v drevo izklesani obraz pozdravi obiskovalca takoj, ko se ta poslovi od gozdne jase na začetku poti. Vendar simbol soteske Pekel, ki poleg slapov, razpenjene vode, globokih tolmunov in strmih sten navdušuje s svojim živalskim in rastlinskim svetom, ni padli angel, temveč endemit s čudovitimi rdeče-vijoličnimi cvetovi – kranjski jeglič.
Za dober začetek – ali konec: odlična kulinarika
Planinska pot po soteski se začne na nadmorski višini 335 metrov, dober kilometer po vstopu vanjo, na parkirišču pri Gostišču Pekel, znanem po odličnih postrvih, biftekih in sladici Peklenšček. Tisti, ki bi si radi privoščili le krajši sprehod pred dobrim kosilom in/ali nimajo primerne obutve, svetujemo, da parkirajo ob cesti za vasjo Ohonica oziroma pred vhodom v sotesko in se ob potoku skozi gozd po cesti sprehodijo do gostilne.
Do drugega izmed petih slapov v soteski pot ni zelo zahtevna in je primerna tudi za najmlajše in tiste z malo kondicije. A zaradi razgibanega in nagnjenega terena, pogosto pa tudi spolzkih tal sta previdnost in primerna obutev potrebni tudi na tem ne preveč strmem in zahtevnem odseku.
Le v primerni obutvi in z izkušnjami s hojo po zahtevnih poteh
Od drugega slapu naprej je pot zahtevna. Za varno hojo po njej so poleg ustrezne obutve potrebne tudi izkušnje s hojo po planinskih poteh, solidna kondicija in velika previdnost. Številni podcenjujejo zahtevnost poti in se je lotijo kar v običajni obutvi ali celo natikačih. Tako se žal dogaja, da si marsikdo ne samo zvije gleženj, temveč tudi zdrsne, pri čemer se lahko hudo, celo usodno poškoduje! Na najzahtevnejših delih poti so sicer lestve, klini in jeklene vrvi, a brez primerne obutve in izkušenj s hojo po zahtevnih planinskih poteh se je pri drugem slapu najbolje obrniti in se vrniti na izhodišče.
Kraljestvo slapov
Kdor nadaljuje pot, se bo najprej povzpel po ozkih in strmih, lestvi podobnih stopnicah ter nato na kratko po klinih do tretjega slapu, imenovanega tudi Kozjak (zaradi gamsove silhuete na bližnji skali); v tolmunu pod njim si nekateri poleti privoščijo osvežujočo kopel.
Naprej je spet treba strmo navkreber po lestvi podobnih stopnicah, nato pa se je treba odločiti, ali iti naravnost in mimo skalnatega osamelca Hudičev zob, ali se spustiti levo do struge, prečkati brvi nad globokimi kotliči in tolmuni ter se strmo vzpeti do četrtega, za številne najlepšega slapu. Obe možnosti pa privedeta do petega slapu, ki je z dvajsetimi metri višine ne le najvišji, temveč na pogled tudi najmogočnejši. Nadaljevanje vzpona do vrha soteske, ki je nad petim slapom na višini 650 metrov, nam na najbolj strmem delu olajša nekaj betonskih stopnic.
Koliko časa za izlet?
Do drugega slapu in nazaj je okoli pol ure hoje. Uro in četrt do uro in tri četrt pa si je treba vzeti za vzpon do vrha soteske in vrnitev na izhodišče po soteski (večidel lahko tudi po poti na drugi strani potoka). Manj zahtevna, a daljša je pot, po kateri po gozdni cesti na vrhu soteske še nekaj časa nadaljujemo proti vasi Padež, a se po nekaj ovinkih odcepimo desno in se po gozdni poti najprej spustimo do idiličnega zaselka Pristava, kjer je tudi turistična kmetija. Od tod se po strmem kolovozu, po katerem so z voli nekoč tovorili žito v mlin, spustimo do parkirišča. Ta različica vzame okoli dve uri hoda. Na poti pa se je smiselno glasno pogovarjati, peti ali žvižgati, da ne preseneti kakšen kosmatinec!
