Dragocena je umetnost, ki prekriža načrte vsakdanjika in nas preseneti

Nika Erjavec je leta 2021 magistrirala na oddelku za kiparstvo, pred tem je diplomirala na oddelku za unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Lani je prejela osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike OHO. Za serijo instalacij in hibridno umetniško raziskavo (ne)VIDNO je leta 2019 prejela Prešernovo nagrado ALUO UL. V zadnjem desetletju se je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini.

Barve in vzorci, ki jih uporablja umetnica, so navdihnjeni s svetom, kot ga vidijo opraševalci – čebele, metulji in drugi insekti, je med drugim napisano v predstavitvi svetlobne instalacije Brstenje. Od kod navdih zanjo?

Ta izhaja z dveh vidikov – eden je povezan z zaznavo, na katero se osredotočam pri svojem delu. Tokrat me v kontekstu svetlobne umetnosti zanima zaznava opraševalcev - ti zaznavajo del svetlobnega spektra, ki je človeškemu očesu neviden. Drugi vidik pa je moj oseben odnos do prehajanja zime v pomlad. Takrat tudi sama vzbrstim (nasmeh). Zelo rada imam ta prehod, navdušena sem nad tem, kako iz sivih, zadušenih barv pokukajo odtenki močne zelene barve. In nad vonjem ter čedalje živahnejšim petjem ptic. Vse prehode med letnimi časi imam rada, to so navdihujoča obdobja. In še izjemno lep spomin imam na prehod v pomlad iz otroštva, ko mi je mama naredila čudovit kostum na temo pomladi – z brstečim travnikom, polnim cvetlic. Sicer pa elementi instalacije izhajajo tudi iz prostora, kjer je postavljena, prenovljene Čufarjeve ulice; pršilniki, recimo, ki poleti ustvarjajo meglice, pozimi pa mirujejo, so vzbrsteli, del instalacije so tudi svetilke, ki že tako spominjajo na zvončke. Rada delam z javnim prostorom in vedno izhajam iz njega. S svojimi intervencijami želim osmisliti posamezne, včasih pasivne urbane elemente in s tem mimoidočim odpreti kakšen nov pogled na mesto.

Umetnost na prostem lahko pritegne širok krog ljudi. Kako pomembno se vam zdi, da se umetnost pojavlja tam, kjer lahko vsaj oplazi čim večje potencialno občinstvo?

Zelo pomembno, zato poskušam čim več svojega dela usmeriti na prosto ter predajati védenje o pomembnosti takšnega podajanja umetnosti tudi naprej, med drugim svojim študentom. Tudi Brstenje spodbuja neposreden dialog s posameznimi elementi in celotnim prostorom, ki je po prenovi lepo zaživel. Že med postavljanjem instalacije smo imeli lepe odzive lokalnih prebivalcev in mimoidočih, od otrok do odraslih. Zelo pomembno se mi zdi, da se umetnost pojavlja v prostorih, kjer nas lahko preseneča, da se nam torej ni treba načrtno odločiti za stik z njo, temveč da nam prekriža načrte sredi belega dne. Da je del vsakdanjika ljudi in da jim poskuša pokazati mesto z druge perspektive.

V ospredju vašega dela sta pogosto divjina v urbanem okolju in odnos človeka do naravnega okolja; kako se je to dvoje prebilo na čelo vašega ustvarjanja?

Sem del generacije (Nika je rojena leta 1994, op. p.), ki je o okoljski krizi poslušala že v osnovni šoli in ki je od otroštva bombardirana z informacijami o njej ter njenih posledicah. Svet pa očitno ni pripravljen na večje sistemske rešitve, ki bi krizo ublažile ali odpravile, odgovornost za to se preveč prelaga na v resnici precej nemočne posameznike. Urbana divjina se mi zdi nekakšen simptom te sodobnosti. To so prostori, ki jih je človek že uporabil, potem pa jih je zapustil degradaciji. Sredi te zapuščenosti oživijo in vzbrstijo trdoživi in biološko zelo pestri ekosistemi, bolj, kot so v povprečju urejene mestne zelenice. Takšne prostore redno obiskujem in v njih nabiram rastline, ki so ena od linij materialov, ki jih uporabljam pri svojem delu. Z materiali si želim namreč ustvariti asociativno polje za gledalca. Pa ne samo z naravnimi, tudi s takšnimi, ki so del naše bivanjske in predmetne kulture, kot sta recimo beton in gradbeno železo, pa tudi plastika in potrošna elektronika. Z vsem tem se navezujem na zgovorno dejstvo, da smo leta 2020 z bivanjsko in predmetno kulturo presegli težo vsega živega na planetu, celotne biomase. Prostori urbane divjine so lahko obenem tudi pogled v prihodnost, v to, kaj ta prinaša, in zavedanje, da so stvari med seboj tesno povezane. Sama pa jih vidim kot lepe, zanimive prostore, ki dodatno pričajo, da človeku prizadevanje, da ima naravo pod nadzorom, nikakor ne uspeva.

Kako močan vpliv ima lahko po vaših izkušnjah umetnost pri ozaveščanju ljudi?

Seveda bi si želela, da bi lahko odgovorila, da je v vseh kontekstih močan in učinkovit medij, a bi bilo to zelo idealistično. Umetnost v muzejih in galerijah je trenutno v stiku s številčno omejenim občinstvom, v katerem se večina ljudi po možnosti že zaveda tega, kar si želi umetnik sporočiti. Na nek način pogosto nagovarja že nagovorjene. Večji neizkoriščen potencial umetnosti vidim v primarno ne-umetniških prostorih in predvsem v povezavi z znanostjo in tehnologijo. Ti nenehno prinašata nova odkritja, ki jih ne dohajamo in ne razumemo. Kot družba s tem izgubljamo sposobnost odločanja o novih tehnologijah in znanstvenih odkritjih. Če nečesa ne razumeš, težko predvidiš razsežnost potencialov in posledic, ki jih prinaša, tako pozitivnih kot negativnih. V tem presečišču vidim bolj neposredno vlogo umetnosti: da bi odprla nov pogled in bila v pomoč pri razumevanju širših in včasih skritih kontekstov takšnih vsebin, da bi torej abstraktno naredila bolj razumljivo ter znanstveni in tehnološki napredek z vsemi potenciali in pastmi približala širšemu občinstvu.

Če se vrneva k urbani divjini: lahko razkrijete nekaj takšnih prostorov v Ljubljani?

Primer čudovite urbane divjine, ki ima tudi potencial za prihodnost, se mi zdi recimo Krater ob Dunajski cesti, kjer je že desetletja gradbena jama in kjer naj bi zrasla nova sodna palača. Tam se je trmasto ukoreninila zelena površina, zdaj divji park, na trenutke že skoraj gozd s čudovito mešanico avtohtonih in invazivnih rastlin, vidiš celo grme, ki so pobegnili v park z balkonov Bežigrajskih dvorov. Zanimiva je tudi gradbena jama za Tobačno, betonske temelje je namreč zalila voda in na gradbišču ustvarila velike bazene. Mogoče malo manj romantični so obcestni pasovi, pozabljene zelenice in napol divja parkirišča ob železnicah, kjer se ustavljajo večja tovorna vozila, ki s kolesi prinašajo in odnašajo semena.