Ustvarjanje, ki gradi in krepi skupnost ter riše nasmehe

Zgodba o Anselmi se je začela leta 2011, ko je Ana Malalan Čeligoj na Židovski ulici odprla prostor za prirejanje tečajev in delavnic šivanja, a zametke ima že v njenih najstniških letih, ko so jo prijateljice prosile, naj jih nauči šivati. Ko se je med študijem arhitekture in po končanju nekajletnega dela v arhitekturnem biroju naposled odločila, da pripravi tečaj šivanja, je ugotovila, da bi to z veseljem počela pogosteje. Sledila je Anselma, Ana pa je ljubitelje šivanja obenem razveselila še s priročnikom Superkrojenje (in pozneje še s knjigo Superšivanje).

Anselma je vzniknila iz ljubiteljskega navdušenja nad šivanjem - in deljenjem znanja z drugimi. Kako se razvija od odprtja prvega prostora za delavnice in tečaje na Židovski ulici?

V stavbi, kjer sem odprla Anselmo, je bil skupnostni delovni oziroma ustvarjalni prostor, v njem nas je vselej ustvarjalo od pet do dvanajst ljudi, ki smo čedalje bolj prepletali svoje zgodbe, se vse bolj povezovali v skupnost in prirejali številne različne dogodke. Na Židovski ulici je bil pravi rokenrol (nasmeh). Po treh letih smo se preselili sem, kjer smo zdaj, na Kolodvorsko ulico. Tukaj se je zgodba nadaljevala nekoliko drugače: ker je prostor v pritličju in je odprt proti ulici, so nas začeli obiskovati tudi naključni mimoidoči, ki so želeli kupiti oblačila. To nas je spodbudilo, da smo začeli povečevati ponudbo naših izdelkov; nekaj smo jih že imeli, a oblačila smo izdelovali brez kakšnih večjih ambicij. Na zalogi smo imeli veliko ostankov starega nerabljenega blaga šivilj, ki me je nekako našlo (nasmeh), in začeli smo šivati čedalje več. To je preraslo v znamko oblačil (Made in Anselma), ki so izdelana izključno iz metražnega blaga, ki ostaja.

Kako pa se lotevate oblikovanja oblačil?

Organsko se je razvil koncept, po katerem šivamo iz različnih kosov blaga z istimi kroji za posamezno vrsto oblačil. Ker so količine blaga omejene, je vsak kos, ki ga sešijemo, edinstven. Raznovrstnost blaga, ki ga imamo na voljo, nam omogoča, da ponujamo veliko izbiro oblačil, tako sezonsko kot glede na okuse – od umirjenih, enobarvnih oblačil do odštekanih, v divjih barvah. S tem nagovarjamo čim večje občinstvo. Ponujamo od petnajst do dvajset različnih vrst oblačil: plašče, jakne, srajce, majice, hlače, krila ... Ponudbo pa vseskozi povečujemo, ker je zanjo kar veliko zanimanja. Včasih se obiskovalci, bodisi domačini bodisi tujci, zadržijo pri nas tudi dve, tri ure. Pogosto nam kdo pove, da sicer ne mara nakupovanja oblačil, ampak da je izkušnja pri nas nekaj posebnega in da se pri nas dobro počuti. Veliko srčnih pohval dobimo, ne samo za oblačila, temveč za celotno izkušnjo obiska.

Del vaše zgodbe je tudi antikvariat metražnega blaga Štoff v Ledina centru – kako ste se odločili zanj?

Obiskovalci so me pogosto spraševali, kje najdemo blago za naša oblačila. In ko smo se na neki točki soočili s težavo pomanjkanja prostora za skladišče blaga, smo lani maja odprli trgovino Štoff, kjer je na prodaj staro, a nerabljeno blago.

Anselma je neodtujljivo povezana s trajnostjo. Je bila to premišljena odločitev ali se je zgodila spontano?

Povsem spontano, organsko – tako, kot se razvija celotna zgodba o Anselmi. Nekaj se zgodi, sproži nekaj novega, med samim dogajanjem se pojavijo potrebe in želje po spet nečem novem in tako naprej. Kar zadeva trajnost, pa mi sama beseda ne pomeni nič več, ker je prepogosto zavajajoča. Mi delamo po lastni vesti z dobrim namenom in dobro voljo, oblačila, ki jih krojimo in šivamo, so primerna za vsakdanjo uporabo. Ne ukvarjamo se s tem, ali smo trajnostni ali ne, čeprav v resnici smo. Zelo. Ampak najraje smo samo Anselma, brez etiket (nasmeh).

Koliko vas trenutno ustvarja v Anselmi?

Aktivno in redno okoli šest, od delavnic in tečajev (teh imamo kar veliko) do šivanja.

Že več let sodelujete tudi na Ljubljanskem tednu mode in ste prejemniki dveh nagrad za najbolj trajnostno znamko ...

Ljubljanskega tedna mode (LTM) se udeležujemo že več let – v letu 2025 smo na njem sodelovali pod znamko Štoff. Zbrali smo pet oblikovalcev in vsak od njih je ustvaril svoje kose oblačil izključno iz blaga iz Štoffa. Stilist jih je zatem povezal v skupno zgodbo, enovito kolekcijo. Med zgodbami, ki so povezane z LTM, pa mi je izjemno ljuba ta: Med našimi tečaji je tudi celoleten, ki se ga redno udeležuje manjša skupina ljudi. Pred leti smo imeli skupino kakšnih petih udeležencev, ki so prihajali šivat k nam vsak teden več let. Za enega od preteklih LTM so oblikovali in sešili svoje kose oblačil, ki bi jih predstavili na modni brvi. To je bilo za nekoga, ki se z modo ne ukvarja profesionalno, kar velika stvar. Žal pa se je zgodila epidemija covida-19. Pripravili smo sicer razstavo njihovih del, a to seveda ni bilo isto ... S takšnimi projekti tudi pokažemo del Anselme, ki navzven ni toliko viden, je pa za nas izjemno dragocen, saj temelji na povezovanju, sodelovanju in tkanju prijateljstev.

Slednje je, se zdi, na splošno temelj Anselme?

Vedno. Med nami, ki ustvarjamo tukaj, in ljudmi, ki prihajajo k nam na delavnice, tečaje, po nakupih. In z drugimi ustvarjalci. V Ljubljani nas je veliko, ki se ukvarjamo z različnimi zanimivimi stvarmi, a smo pretežno majhni in ljudje težko izvedo za nas. Tako nas je pred časom dvanajst ustvarjalcev pripravilo zemljevid »Do-not-miss« (Ne spreglejte, op. p.) z lokacijami naših trgovin, ki je bil na voljo pri vsakomur od nas. Tako so naši obiskovalci izvedeli tudi za druge ponudnike. Vsak december imamo v Anselmi prodajni sejem, na katerega povabimo druge ustvarjalce ... Fajn je, da pokažemo na druge in tako širimo védenje, da nas je veliko.

Ljubljana je torej izjemno ustvarjalna? Vizija aktualne turistične strategije je, da do leta 2027 postane najbolj ustvarjalno mesto na svetu.

Ljubljana je že najbolj ustvarjalna, samo še takšno etiketo potrebuje (nasmeh). Upam si trditi, da je gostota ustvarjalnega naboja v Ljubljani, to, koliko ljudi se udejstvuje na različnih ustvarjalnih področjih, povsem primerljivo s kakšnim velemestom. Včasih pripravljam za koga sezname ustvarjalcev v Ljubljani in naštevanje se kar ne neha.

V sodelovanju s Turizmom Ljubljana ste lani pripravili (dobro obiskano) doživetje Naredite si majico v Anselmi; lahko poveste več o njem?

Ključno pri doživetju je, da si lahko vsakdo, brez kakršnega koli šiviljskega znanja, sešije majico. Obenem je to prijetno druženje, obiskovalci pa izvedo tudi več o Anselmi in širši ustvarjalni sceni v Ljubljani. Ljudem, ki niso še nikoli šivali, je osupljivo, da lahko v dveh urah dejansko sešijejo majico. To je tudi izjemno lep spominek, sploh za obiskovalce mesta, takšen, ki ga ne boš nikoli vrgel proč.

Vaš neuraden slogan je »Od nezadovoljstva k sreči«. Kaj ga je spodbudilo?

Pravzaprav je izvorno v angleščini: »From unhappy to happy«. Predlagal ga je prijatelj, še v času, ko smo bili na Židovski ulici, potem, ko je opazoval namrščene obraze pred tečaji šivanja in žareče po njih. Tečaji so res prijeten odklop od vsakdana, tako da je slogan še vedno aktualen (nasmeh).