Juha studio keramike - odprt prostor ustvarjalnosti in živahnega povezovanja

Prihodnji mesec bo Juha studio keramike, atelje in prodajna galerija obenem, praznoval osem let. Njegovo zgodbo je začela pisati Bojana Ristevski Mlaker po selitvi iz Beograda, kjer je končala študij keramike na fakulteti za uporabne umetnosti. Zadnja tri leta jo pišeta skupaj z akademskim slikarjem Miho Pernetom. Pri delu se odlično dopolnjujeta: ona s svojo izobrazbo in temeljnim znanjem s področja ustvarjanja s keramiko, on s področja likovne umetnosti – pri čemer se je Miha v treh letih dodobra priučil dela s keramiko, Bojano pa zadnja leta navdušuje še zlasti poslikava izdelkov. Poleg tega v zadnjih letih v Juhi ni več v ospredju ustvarjanje iz gline, temveč iz porcelana, ki ga odlikujejo moč, čistost in prefinjenost.

Bojana in Miha, pred kratkim sta v sodelovanju s Turizmom Ljubljana oblikovala doživetje Ustvarite nakit v Studiu Juha; kaj je mogoče spoznati in ustvariti iz porcelana v kratkem času?

Bojana: Manjši skupini obiskovalcev predstaviva celoten proces izdelave izdelkov iz porcelana, od začetka do konca, poleg tega pa imajo tudi čas, da ustvarjajo sami. Ustvarijo lahko manjša umetniška dela, nakit (uhane, obeske, prstane in broške) ali magnete. Dve uri seveda ne zadoščata za celoten proces izdelave izdelkov ter pozneje glaziranja, tako da dobijo o tem teoretično znanje, sami pa lahko dokončajo izdelek s krašenjem.

Bojana, v Juhi ste začeli z ustvarjanjem z glino, pred leti pa ste se osredotočili na porcelan. Kako to?

Bojana: Po letih dela z glino in delavnic oblikovanja iz gline sem razmišljala, kaj bi lahko bilo še zanimivo za ljudi, saj je občinstvo, ki ga to zanima, v Ljubljani razmeroma majhno, in preveč enakih vsebin zasiči trg. S porcelanom ustvarja precej manj umetnikov, zato sem se odločila zanj. Pa tudi zato, ker mi je ljub, saj je trden, večen, poleg tega je čudovit za poslikave in drugo krašenje izdelkov.

Miha: Porcelan je niša tega studia. Ne nazadnje je tukaj Bojana, ki je končala študij na tem področju in delo z njim resnično obvlada. Poleg tega je to najbolj fina vrsta keramike in zanimiv izziv – pravim, da je porcelan kot kraljična na zrnu graha: v procesu ga lahko marsikaj zmoti, spomni se vsake napake, ki smo jo naredili. Ko se žganje izdelkov konča, smo ob odprtju peči neučakani kot otroci – nikoli ne vemo, kaj bomo vzeli iz nje. Zgodi se, da smo prepričani, da smo naredili vse, kot je treba, pa se izdelki v peči porušijo, počijo ... Elementi presenečenja so vedno prisotni. (nasmeh) Japonci, kjer je ustvarjanje s porcelanom močna in spoštovana tradicija, imajo celo boga peči (ki mu darujejo in h kateremu molijo, da bi bila peč mirna, toplota enakomerna in izdelek brez napak, op. p.).

Bojana: Prej sem imela delavnice oblikovanja iz gline, zdaj dva- do trikrat na leto pripravimo malo šolo porcelana. Ta je namenjena resnemu učenju o porcelanu in delu z njim, je pa lahko seveda tudi sprostitev, zabava. Resnično rada povem čim več, delim znanje. V sodelovanju z drugimi ustvarjalci pripravljamo tudi druge, krajše delavnice: od izdelave nakita do poslikav; oktobra in novembra smo imeli delavnice izdelovanja božičnih okraskov, v začetku decembra jo bomo imeli za otroke. (Prostor za delavnice oziroma tečaje Juhe studia keramike je sicer na drugi lokaciji, na Tržaški cesti, op. p.)

Kako odprta in široka pa je pot ustvarjalcev na tem področju do širše populacije oziroma do tega, da je vaše delo ustrezno cenjeno?

Bojana: Studio imamo prav zato, da bi omogočili vpogled v naše ustvarjanje čim večji populaciji. Misija prostora je bliže človeku, ki pretežno nima stika s keramiko oziroma porcelanom z vidika umetniškega ustvarjanja. Zato je naša izložba velika in svetla, naša vrata pa vselej odprta, vsakdo je dobrodošel. Poleg tega so v studiu večinoma uporabni izdelki, kot so nakit, skodelice in krožniki ter poslikane miniature, manj je skulptur, ki jih sicer oba z Miho prav tako ustvarjava. Delavnice oziroma tečaji so še korak naprej k seznanjanju in s tem ozaveščanju ljudi o našem delu: da razumejo, kako veliko znanja in dela je v ozadju ročnega dela.

Ob odprtju Juhe ste si želeli, da bo to še zlasti prostor povezovanja ...

Bojana: To željo sem izpolnila. Redno sodelujemo s številnimi ustvarjalci, od oblikovalcev nakita do slikarjev, ilustratorjev ... Povezujemo se tudi z ustvarjalci z drugih področij - recimo s Klemnom Koširjem, avtorjem več kulinaričnih knjig, s katerim v Juhi kuhamo; v peči za žganje keramike smo že pekli tudi kruh! Pripravili smo že kulinarično druženje, na katero smo vabili tudi mimoidoče. In karaoke smo že imeli. (smeh)

Kar zadeva kulinariko, ste doslej sodelovali tudi z restavracijami, za katere ste že ustvarili kar nekaj edinstvenih krožnikov in skodelic?

Bojana: Tako je, pri čemer bi izpostavila še zlasti sodelovanje z restavracijami Sato Bento v Ljubljani, Grič v Šentjoštu nad Horjulom in Mangrt v Logu pod Mangartom.

Miha: Pri sodelovanju z restavracijami se mi zdi dobro poudariti še zlasti to, da se pri tem resnično pokažeta kakovost in trajnost našega dela. Nikjer drugje verjetno niso krožniki in skodelice toliko v uporabi. Ljudje so pred nakupom izdelkov pogosto v dvomih glede obstojnosti izdelkov iz porcelana. In takšna sodelovanja so zanesljiv dokaz, kako dolgoživ je lahko naš porcelan ob spoštljivi uporabi.

Kaj pa je v ustvarjalnem procesu najbolj všeč vama? Katerega dela se najbolj veselita?

Bojana: Poslikav. Ko je tako rekoč vse narejeno in lahko le sedem k izdelku ter se lotim poslikav. Vsakič znova komaj čakam, da lahko vzamem v roke nov kos. Celoten proces ustvarjanja s porcelanom je dolg, pogosto naporen, tudi fizično. Z leti sprejmeš, da takšen pač je, a najbolj uživam, ko so najzahtevnejši deli mimo in se lahko lotim samo še likovnega ustvarjanja.

Miha: Poskušam si narediti tako, da uživam v vsem; seveda so kakšne stvari, ki bi jih raje predal komu drugemu, kot so zlaganje iz vroče peči, prašno brušenje, glaziranje, ki zna biti zelo štorasto. A v procesu je tudi toliko lepih delov.

Bojana: Oblikovanje, recimo.

Miha: Sicer sem se pa pred časom lotil tehnike oblikovanja gline, ki je najbolj prvinska od vseh: tehnike ščipanja. Vzameš kepo gline in s prsti dobesedno izščipaš šalico. Temu pravim večerna kuhinjska keramika, ker se s tem ukvarjam zvečer v kuhinji – čez dan je bolj ali manj v igri porcelan. Zelo meditativno. (nasmeh)

Kaj vaju pri ustvarjanju še zlasti navdihuje?

Miha: Vsakdan in družbeni fenomeni, kot sta mitologija in kolektivni spomin. Sprehod po mestu. Pogled skozi okno studia. Samo življenje je pogosto bolj razburljivo kot kateri koli film!

Bojana: Rada kopljem po svojem notranjem svetu, otroškem svetu. S poslikavo rada pokažem neko čustvo, ki je v neposrednem stiku z mojim notranjim stanjem. S tem, kar se mi dogaja. Pogosto so to ekspresije. Rada imam portrete. Včasih so ljudje in živali obenem, ujeti v čustvu nekega trenutka.

Ustvarjalnost je na področju turizma v zadnjih letih čedalje bolj izpostavljena, ne nazadnje jo postavlja v ospredje tudi aktualna vizija razvoja ljubljanskega turizma. Kakšen je vaš pogled na ljubljansko ustvarjalno sceno?

Miha: Obiskovalci iz tujine so pogosto presenečeni, da je tako majhno mesto, kot je Ljubljana, tako polno vsebin. Mislim, da imamo kar močno ustvarjalno sceno. K temu pripomorejo tudi prostori, kot je Metelkova, kjer je veliko ateljejev, za katere umetniki ne plačujejo komercialne najemnine, kar omogoča več produkcije, ki je sicer ne bi bilo. Poleg tega smo, ker smo majhni, veliko bolj povezani in se poznamo ter sodelujemo. V tem smislu smo kar bogati. Pogosto moramo sicer najti načine, kako preživeti, z Bojano sva med drugim že poučevala na akademiji in opravljala različna druga dela, povezana z najinimi znanji. A da se preživeti – in živeti od tega. Ampak je treba za to tudi kaj narediti, ne le čakati, da bo to naredil kdo drug. V Juhi soustvarjamo ustvarjalno sceno – na manjši ravni, ampak jo.

Bojana: Zato jo, ker smo v javnem prostoru in ker imamo odprta vrata. Na splošno bi se strinjala s tem, kar je povedal Miha, bi pa želela, da bi bilo takšnih odprtih ustvarjalnih prostorov čim več in da bi bili čim vidnejši.