Pekel pri Borovnici (700 m)

Naj vas ime ne zavede! Soteska Pekel pri Borovnici je z živahnim potokom, ki jo je izdolbel globoko v gozdu, še zlasti pa s slikovitimi slapovi ena najlepših naravnih posebnosti v zaledju Ljubljane. Za obisk je prijetna še zlasti v poletni pripeki, saj to blažijo krošnje dreves in bližina hladne vode. A brezskrbnega obiska vendarle ne zagotavlja: za varno doživetje celotne soteske so nujno potrebne ustrezna pohodniška obutev in dobre izkušnje s hojo po zahtevnih in izpostavljenih poteh.
Vstop v sotesko je pri Gostišču Pekel (znano po odličnih postrvih). Na začetku označene planinske poti, ki povede po njej, je informativna tabla z opisom posebnosti Pekla, malce naprej pa je lesena skulptura hudiča, ki utrdi zlovešče ime soteske.

Sprva boste hodili po ravnici ob živahnem potoku Borovniščica v zavetju gozda, sčasoma pa se bo pot začela vzpenjati.

Prvi slap si je še mogoče ogledati med brezskrbnim sprehodom, pot do drugega že terja nekoliko več previdnosti, za vzpon do preostalih treh slapov pa so potrebni dobra pohodniška obutev, izkušnje s hojo po izpostavljenem in nezavarovanem terenu ter hoja po strmih stopnicah ter s pomočjo jeklenic, skob in klinov. Po deževju je potrebna še večja previdnost, saj je pot ponekod spolzka, zdrs pa je lahko ponekod usoden. Pot po soteski vodi večinoma po ozkih in mestoma zelo izpostavljenih ter strmih gozdnih stezah, občasno prečka potok po brveh.

Prvi »uradni« slap v Peklu se pretaka čez balvane in je najnižji, visok 5m. Zato pa naredi toliko večji vtis že drugi slap (16m): z vrha pada ozek snop vode, stisnjen med stene, ki se ob koncu padca razširi.

Od drugega slapu naprej pot postane zahtevnejša: do tretjega slapu se boste vzpeli po strmih lesenih stopnicah in ob pomoči jeklenice. S platoja, kjer je tudi miza s klopjo, se odpre pogled na 18m visok slap, ki se bučno razliva v smaragden tolmun. Pot nadaljujete po novih strmih stopnicah, deloma vam bodo v pomoč jeklenica, skobe in klini, še zlasti na bolj skalnatem terenu. Ko prispete do razcepa s smerokazi, se odpravite proti četrtemu slapu (17m); pot, ki povede do njega, vas bo pripeljala tudi do zadnjega, petega slapu. Po drugi poti, ki vodi mimo Hudičevega zoba, skalnega osamelca nad prepadnimi pobočji, bi se dvignili više nad strugo potoka in obšli četrti slap. Kar bi bilo škoda, saj je zelo slikovit: voda prosto pada v curku in se pahljačasto raztrešči na dolomitni kopici sredi tolmuna.
Čaka vas še vzpon do zadnjega, najvišjega slapu (20m); ta pada razmeroma položno in v pramenih čez skalnate stene.

Vršnemu delu petega slapu se lahko približate po betonskih stopnicah, po njih pa se zatem vzpnete do železne brvi, ki jo prečkate in s tem je potep po soteski skoraj končan – le še kratek sprehod po stezi ob potoku, ki je tod neprimerljivo krotkejši kot doslej, dokler ne prispete do križišča gozdnih cest. Pot vas vodi tudi mimo dveh mlinskih kamnov; na Borovniščici so bili namreč nekoč mlini, na kar opozori že obnovljen mlin ob vstopu v sotesko.

Sestop: na križišču gozdnih cest boste na rdečem planinskem smerokazu opazili napis »Gostišče Pekel (lažja)«. Priporočamo sestop po tej poti. Po poti vzpona ali po poti, ki pelje mimo Hudičevega zoba, bo sestop občutno strmejši in zahtevnejši. Lažja pot pa vas bo na izhodišče pripeljala po udobnih makadamskih cestah, gozdnih stezah, travniškem kolovozu in na koncu ob cesti, ki vas je pripeljala v Pekel. Vodila vas bo tudi skozi vas Pristava, kjer je turistična kmetija Košir.

Zanimivost: soteska navdušuje tudi s svojim pestrim rastlinskim svetom; simbol Pekla pa je endemit s čudovitimi rdeče-vijoličnimi cvetovi – kranjski jeglič.