Šmarna gora – kombinacija: Pot čez Spodnjo Kuhinjo + Pot svobode + vzpon od Turkovega znamenja (669 m)

Buče različnih oblik pred Gostilno Ledinek.

Za raziskovalce: šmarnogorska sestavljanka

Šmarna gora, najvišji (in najbolj priljubljen) ljubljanski hrib, je prepredena s številnimi pohodnimi potmi. Toliko jih je, da se slej ko prej dotaknejo drugih, jih prekrižajo ali se prepletejo z njimi. Zato se lahko tudi redni obiskovalci vzpenjajo po njej vsakič malce drugače, po različnih poteh. To je še zlasti dobrodošlo ob lepih koncih tedna, ko je Gora, kakor ji pravijo domačini, izjemno obljudena. Razumljivo ... S Šmarne gore se odpirajo čudoviti razgledi, poleg tega pa je na vrhu domača gostilna z odlično slovensko kuhinjo. Če kje, ste tukaj za vzpon resnično nagrajeni!

Na Šmarno goro vodi ducat poti z različnih izhodišč; ta izlet je »sestavljanka« različnih poti in je primer (in namig), kako se je mogoče na Goro povzpeti s kombinacijo poti, s čimer si lahko vzpon popestrimo in tudi podaljšamo, spoznamo manj znana pobočja hriba in se izognemo gneči v času, ko je najbolj oblegan.

Začeli bomo po najbolj obljudeni Poti čez Spodnjo Kuhinjo, nadaljevali po pretežno samotni Poti svobode, ki, če jo prehodimo v celoti, obkroži Šmarno goro, na vrh pa se bomo vzpeli po eni najmanj obiskanih stez oziroma po pobočju, ki se spogleduje z Gorenjsko.

Pot čez Spodnjo Kuhinjo (ali »Pot čez korenine«) se začenja za naseljem hiš, s kratkimi kamnitimi stopnicami, ki povedejo v gozd ob veliki informativni tabli o Šmarni gori. Sprva se vzpenjamo po razmeroma strmi in nadelani poti, ki se po prvem vzponu razširi in zravna (Spodnja Kuhinja). Hodimo naravnost, svet znova postane strmejši in bolj skalnat. Ko pridemo do točke, kjer pot prereže široka položna steza, zapustimo Pot čez Spodnjo Kuhinjo in stopimo desno na Pot svobode. Hodimo po poti, ki je bodisi zložna bodisi se zmerno vzpenja ali spušča – do razpotja poti, kjer malce više, na levi, opazimo znamenje Žalostne Matere Božje. Pot svobode zavije proti njemu, zatem pa v desno na ožjo stezo. Od tod stopamo po bolj kot ne položni, ožji in širši stezi, deloma v gozdu, deloma po bolj odprtem svetu med grmičevjem in travami, od spomladi do jeseni v spremljavi planinskega cvetja. To je najbolj lahkoten del poti, kjer bomo le poredko srečali druge pohodnike. Tudi razgledi nas spremljajo: na Šmartno v dolini, na Rašico, na Kamniško-Savinjske Alpe.

Po kratkem spustu se začenja pot čedalje strmeje vzpenjati, svet postane znova bolj skalnat, dokler ne prispemo do Turkovega znamenja (po pripovedi ga je postavil Turek, ki naj bi se v času turških vpadov pokristjanil in se poročil v Šmartnem). Tukaj nas obledel planinski kažipot povede na strmo, a dobro nadelano stezo, čez skale in korenine. Ko strmina popusti, se nam kmalu ponudita dve poti – če izberemo to, ki se drži desne, se izvijemo iz gozda tik pod podobo sv. Antona Puščavnika in »zvončkom želja«; druga se konča malce više pri fitnesu na prostem in otroških igralih. Mimo fitnesa in igral je le še kakšna minuta do vrha.

Na vrhu Šmarne gore si v jasnem vremenu vzemite čas za uživanje v čudovitih razgledih na Ljubljano s Savo in okoliške hribe ter Alpe. Odpočitje si v zavetju romarske cerkve; pod njenim obzidjem so številne mize in klopi za počitek – in malico ali kosilo iz gostilne Ledinek, kjer vam postrežejo s tradicionalnimi slovenskimi jedmi.