Šmarna gora po poti čez Peske (669 m)

Pot na Šmarno goro mimo pašnika in kapelice.

Na najbolj priljubljen ljubljanski razglednik po eni najstarejših poti

Šmarna gora, najvišji (in najbolj priljubljen) ljubljanski hrib, je prepredena s številnimi pohodnimi potmi. Med najstarejšimi je prijetna in razgibana pot čez Peske, nikoli prestrma ali izpostavljena, obenem pa ena redkih, ki je v celoti prijazna za hojo tudi po močnejšem deževju. Ko dospete na vrh Šmarne gore, ki ga okrona slikovita cerkev, si vzemite čas, še zlasti v lepem vremenu, ko se z njega odpirajo čudoviti razgledi. Privoščite si malico ali kosilo v domači gostilni z odlično slovensko kuhinjo. Če kje, ste tukaj za vzpon resnično nagrajeni!

Na Šmarno goro vodi ducat poti z različnih izhodišč – med njimi je tudi ena najstarejših poti na Goro, čez Peske. Ime je dobila po apnenčastem drobirju, ki so ga pred stoletjem tukaj kopale domačinke in prodajale na trgu za čiščenje zažgane hrane iz aluminijaste posode.

To je tudi ena »najprijaznejših« poti na Šmarno goro; nikoli izpostavljena, brez večjih strmin, prijetna za hojo tudi po dežju, ko so številne druge poti blatne, v prvem delu pa je tudi zelo razgibana.

Parkiramo na večjem makadamskem parkirišču ob cesti v Vikrčah; nanj opozorita tudi lesen smerokaz z napisom Parkirišče in informativna tabla z vrisanimi potmi, ki prepredajo Šmarno goro. Od tod se po pločniku odpravimo ob cesti navkreber, ob vznožju hriba, dokler ne prispemo do rdečega smerokaza za Pot čez Peske. Pot povede med hišami, kmalu pa se znajdemo v gozdu. Sprva se blago vzpnemo po udobni, široki poti, deloma prekriti s skalami in prepredenimi s koreninami, kmalu pa zavijemo na čedalje ožjo stezo, ki se nekoliko strmeje vzpne. Hodimo po čedalje bolj peščenih tleh, po skalah in koreninah, deloma tudi po razmeroma globokem žlebu. To je najbolj strm, a tudi najbolj razčlenjen del poti.

Ko se steza razširi in zravna, smo kmalu na široki makadamski cesti, vozni poti na Šmarno goro, ki pripelje iz Zavrha. Tukaj nas planinska tabla usmeri desno, mimo kužnega oziroma Turškega znamenja, ki spominja na čase turških vpadov. Cesta se zmerno vzpenja po gozdu, ki se čez čas razpre. Na levi je Gorjančeva kapelica, ki so jo zgradili obenem z bližnjo (Gorjančevo) domačijo; pri njej je, kot pri drugih šmarnogorskih znamenjih, ohranjena navada odlaganja majhnih križev. Hodimo med pašnimi travniki, s poti pa se že odprejo pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe, sčasoma tudi na Julijce s Triglavom. Hodimo mimo domačije, kjer nas obledel napis na pročelju hiše opominja, da je bila tukaj nekoč gostilna, do sedla, kjer se pot združi s temi, ki privedejo iz Tacna, Šmartnega ali Vikrč (čez Grmado). Nadaljujemo do razcepa, kjer se nam ponudita dve možnosti za vzpon na vrh: nadaljujemo lahko po makadamski cesti ali pa stopimo v gozd in se vzpnemo po ožji, bolj skalnati in strmejši poti, ki povede mimo kapelice sv. Sobote. Predlagamo vzpon po tej in spust po položnejši poti.

Na vrhu Šmarne gore si v jasnem vremenu vzemite čas za uživanje v čudovitih razgledih na Ljubljano s Savo in okoliške hribe ter Alpe. Odpočitje si v zavetju romarske cerkve; pod njenim obzidjem so številne mize in klopi za počitek. Privoščite si malico ali kosilo iz gostilne Ledinek, kjer vam postrežejo s tradicionalnimi slovenskimi jedmi.
Pod cerkvijo so tudi igrala za otroke in fitnes na prostem, preden sestopite, pa lahko pozvonite za srečo – malce pod vrhom je namreč zvonček sv. Antona, ki mu pravijo tudi »zvonček želja«.