Zgodbe

Ko boste naslednjič mimo Drame zavili na Igriško, za trenutek postojte in začutite utrip te stanovanjske ulice, ki hkrati je in ni v središču prestolnice ter ima prav toliko zgodovinskega šarma kolikor ima modernega mestnega utripa. Nato se zasukajte na levo in vstopite v Dapper. Preden se začudite, kaj v istem prostoru delajo oblačila iz raw denim tkanine, širok nabor sonaravno pridelanih vin, butične mesnine in živahna glasba iz 80-ih, spoznajte lastnika butične trgovinice Dapper Primoža Stayerja – po nekaj izmenjanih stavkih vam bo namreč jasno, da je rdeča nit nabora izdelkov, ki jih prodaja, on sam.

Na Grajskem griču nad prestolnico že stoletja bdi Ljubljanski grad, starodavni varuh številnih skrivnosti in zgodb. Gotovo ste za mnoge že slišali, a obstaja ena, ki je prav posebej žlahtna in zelena. To je grajska vinska zgodba. Na južnem pobočju Grajskega griča namreč v najbolj sončni legi uživa njen glavni junak, grajski vinograd. Njegovih 1050 trt vsako leto obrodi belo in rdeče grozdje sort belpin in rdečegrajec, ki ga jeseni potrgajo, stisnejo in ustekleničijo, da naslednje leto ob Svetem Martinu dozori v grajsko vino.

Ste kdaj pomislili, koliko podrobnosti je treba premisliti, načrtovati, uskladiti in uresničiti, da divja ustvarjalnost in brezmejno znanje najboljših chefov kar najsvetleje zasijeta na zvezdnatem kulinaričnem nebu? Takšne podrobnosti, ki v svetu visoke kulinarike nikakor niso malenkosti, zelo dobro razumeta Anamarija in Luka iz FOH studia, ki za chefe in s chefi ustvarjata keramiko po meri in v svojem studiu skrbno gostita tiste, ki sicer sami tako predano gostijo goste z najvišjimi pričakovanji.

O ne, to ni zgodba o navadnem fižolčku. To je zgodba o Fržku, ki je vzklil v domači kuhinji, med kuharskim druženjem prijateljic, v osmih letih pa je z obilico srčnosti, odločnosti in skrbnosti lastnice Tine in skupnosti, ki prav tako kot ona verjame v ljubezen do okolja in vseh bitij tega sveta, kot Jakčev čarobni fižolček iz tiste stare pravljice pognal močne korenine in se vzpel visoko v nebo. Naj le raste in združuje vse, ki se radi zberemo ob uživanju v jedači, ki je dobra v najčistejšem pomenu te besede. Dobra, ker je okusna, kakovostna, zdrava, lokalna in okolju prijazna. Dobra, ker s sestavinami, skrbno izbranimi iz rastlinskega sveta, nahrani telo in dušo ter ohrani okolje. Dobra, ker za seboj ne pušča drugega kot zadovoljne nasmehe in spomine na skupne trenutke. Dobra, ker, kot pravljice najbolje znajo, z radoživo nežnostjo uči o najpomembnejših vrednotah – o prijaznosti, povezanosti, odgovornosti, spoštljivosti in (notranjem) miru.

Če vam povemo, da obstaja trgovinica, kjer namesto hitrega tempa in brezglavega potrošništva sodobnega, k posamezniku naravnanega sveta gojijo in negujejo skupnost, zakoreninjeno v slovenski zemlji, njenih običajih, pristnih okusih in iskrenih zgodbah, bi nam verjeli? Ustavite se za trenutek pred vrati Učilne okusov, skoznja stopite iz tradicije v prihodnost ter se prepričajte na lastne oči (in vsa druga čutila).

Prišli smo v miru, šli smo k izviru. In prav pri izviru, iz katerega klepetavo vrejo sveži zvarki prve ljubljanske kraft pivovarne, smo našli Tektonikovega izvirnega in glavnega varilca Marka Jamnika. In če se na prvi pogled njegova resna in tiha pojava ter zbran, umirjen modus zdi v disonanci z živopisnim pivotočem Tektonix in kričeče barvitimi etiketami, s katerih se navihano reži Tektonikov zobatec, je po nekaj besedah jasno, od kod prihaja divja energičnost in razgibanost, tako značilna za vse, kar priteče iz Tektonika.

Kot rastejo trave in misli, tako rastejo želje, sveže ideje in cilji. Iz drobnega kalčka poženejo in se z neusahljivo energijo dvignejo svetlobi naproti. Tako je pred dobrim desetletjem v mislih Saše Kržič vzklila ideja o vzgoji mikrozelenja, se hitro razrasla in omrežila še njenega moža Boštjana Šebenika. Vse od tedaj se obdana z zelenilom Ljubljanskega barja s strastjo posvečata poslu in že nekaj let ohranjata status najbolj uveljavljenega ponudnika mikrozelenja za restavracije in druge zelenoprste posameznike pri nas.

Le kako naj narod, ki si je sredi sedemdesetih let v en glas prepeval znameniti 'dobro jutro, kot sreča se zdi, beli sijaj narave – kot življenje rad ga imam' čuti o mleku in mlečnih izdelkih? Časi se spreminjajo, kultnega reklamnega spota, ki ga je takrat predvajalo gospodarsko interesno združenje mlekarstva Slovenija, danes verjetno ne bi tako dobro sprejeli, pa vendar se za številne še danes z mlekom vse začne in z mlekom dan je lep.

Kjer se meglice pno nad zelenimi mokrišči in ptice s pesmijo krasijo rosna jutra, se nemara res zdi, da je življenje kot v pravljici. Prav tam, na obrobju pravljičnega barja v Črni vasi sta pred kakšnima dvema desetletjema svojo spečo kraljično našla Miha Pupis in Urša Kunz.

Polzenje kaplje po stranici orošenega kozarca, v katerem pritajeno potrkava ledena kocka, in kapljevina ob njem, ki vabi, da na hladen marmor v nežne obrise prelijemo svoje najbolj vroče želje in izmuzljive sanje o prihodnosti, podnetita premislek o minljivosti, o neizprosnosti časa, o lastni neznatnosti pred obličjem brezčasnosti.